Življenje našega telesa je duša, duhovno bitje, ki ga je ustvaril Bog po svoji podobi, po božji podobi ga je ustvaril... ...Naša duša, torej duhovno bitje, ki ga je ustvaril božji dih je neumrljiva. Dokler je združena z našim telesom, smo živi. Ko pa telo ni več zmožno sodelovanja z dušo, ga ta zapusti in odleti k Bitju, ki jo je s svojim dihom ustvarilo; odleti k Bogu, ki jo kot njeno težnostno središče privlači. Telo, ki ga je duša zapustila, ostane brez življenja in se vrne v zemljo, od koder je prišlo. Duša odnese s seboj darove, ki jih je prejela od Boga: um, spomin, voljo itd. In čeprav ima truplo še vse organe v dobrem stanju, ne vidi več, ne govori, se ne premika, ne razume niti ne razmišlja. Prej je bilo razmišljajoče, živo bitje, zdaj pa je negibno, ne deluje, temveč se razgradi in izgine v gnilobi groba. (Kfs 125)