Navigacija:  Iskanje resnice > Besedila, članki... >

Videnje nebes in pekel

Previous pageReturn to chapter overviewNext page

V teh svojih podajanjih skušam navesti čim popolnejše resnične dogodke, katere sem doživel 11. Julija 1976 v svojem 48 letu starosti. Zahvaljajoč tem duhovnim vizijam, se je moje življenje od takrat dalje popolnoma spremenilo.

 

Kot vojni invalid odhajam vsako leto v kakšne toplice na okrevanje. Tako sem tudi tega leta konec junija in del julija preživel v Mataruški Banji v hotelu Žica.

Po 10 dneh zdravljenja sem 9. Julija začasno prekinil moje bivanje v toplicah, ker sem odšel domov v Kragujevac, da sem naslednjega dne prisostvoval pri maši zadušnici ob obletnici smrti moje bližnje sorodnice. Naslednjega dne po zadušnici, t.j. 11. Julija, sem malo pred 10 uro dopoldne odšel s svojim avtom od doma iz Kragujevca proti Mataruški Banji, da bi nadaljeval zdravljenje. Ko sem prišel na most preko Ibra v Kragujevcu, je prišlo do zastoja v prometu, zaradi trčenja na cesti med bencinsko črpalko in samostanom Žica, kot so pripovedovalo drugi vozniki. Prometna milica je spuščala vozila zdaj v eno, zdaj v drugo smer, kar je sicer dolgotrajno, toda v takih primerih edino primerno. Na koncu mostu sem zavil desno, na cesto, ki vodi k Žiči. Nekaj 10 metrov od mostu naprej je postaja lokalnega avtobusa, ki vozi v smeri Žiča in Maruška Banja. Na avtobus je čakalo okoli 20 potnikov med katerimi sta bila tudi nek redovnik in redovnica, ki sta bila zaradi svojega lepega izgleda zelo opazna. Ker je na tem delu ceste teren nekoliko nagnjen in zaradi počasne vožnje, sem imel dober pregled in možnost boljšega opazovanja, kaj se dogaja v moji okolici. Opazil sem, da je bilredovnik srednje postave, star približno 70 let, z gosto, osivelo brado, toda bil je gibčen kot bi imel 50 let. Oblečen je bil v nov, črn plašč, na glavi je imel kamilavko (valjasta kapa pravoslavnih menihov), čez njo pa dolgo črno tančico, ki mu je padala čez hrbet. Na prsih je na verižici ali okrasnem traku imel obešen svetleč križ, na drugi verižici ali okrasnem traku pa nekakšen medaljon ali malo ikono, kot Mater Božjo z Jezusom, bil je ženski lik z detetom. Redovnica, ki je stala poleg, je imela dolgo, črno obleko. Na glavi je imela tudi ona kamilavko s tančico, le da ji je ta padala samo na ramena. Bila je srednje postave, velikoh oči in zelo lepa. Okoli vratu je imela svetleč križ in medaljon, kot menih. Vse to se je v soncu dokaj lesketalo. Jaz se takrat nisem spoznal na redovne stopnje, pa je zato tudi moj opis bolj reven.

Z dviganjem roke sta redovnik in redovnica skušala ustaviti katerega od avtomobilov, ki so vozili mimo njiju, toda, vse zamanj. Noben šofer ni hotel ustaviti, čeprav je bilo v marsikaterem avtu prostora več, kot za oba redovnika.Sam pri sebi sem obsojal voznike, ki ju niso hoteli vzeti s seboj. "Zakaj ?" sem se glasno spraševal, "saj so redovniki ravno tako ljudje, kot mi. Zakaj vsi obračajo glave od njih ?" Te nestrpnosti  proti menihom nisem mogel prenesti, zato sem se odločil, da ju vzamem jaz v svoj avto, v kolikor ju ne bi vzel že kdo drug pred menoj. Žal se tak voznik ni pojavil. Ko sem bil že skoraj pred njima, sta tudi mene z roko prosila, da bi ju vzel v avto. Sprejel sem njuno prošnjo. Zavozil sem iz kolone in se ustavil poleg ceste. Tedaj se mi je približal redovnik in pozdravi: "Pomagaj Bog !" Jaz sem odgovoril: "Naj pomaga tudi vam !" Nisem imel navade, da bi tako pozdravljal, ker nisem veroval v Boga. Tako sem odgovoril samo iz prijaznosti do njega. Vprašal je, če lahko odpeljem njega in sestro do samostana Žica. Odgovoril sem mu, da lahko in da naj kar vstopita. Odprl sem jima desna vrata avta in nagnil sprednji sedež naprej, da bi eden od njiju lahko sedel na zadnji sedež. Zatem se je avtu približala tudi redovica, pozdravila enako kot redovnik in tudi njej sem odgovoril; "Bog naj vam pomaga !" Vstopila je in sedla na sedež za mojim, nato pa je vstopil še redovnik, ki je sedel poleg redovnice. Da bi se v avtu udobneje počutila, sem jima rekel: "Zakaj se drenjata zadaj, saj je poleg mene spredaj prazen sedež." Na to dobronamerno pripombo mi je redovnik odvrnil: "Dušan, ne da ni težko! Ti samo odpelji." Zatem sem utihnil in zaklenil vrata, skozi katera sta onadva vstopila. To sem naredil iz previdnosti, če bi se med vožnjo kaj zgodilo. Ker sem hotel spet nazaj v kolono vozil, sem usmeril svoj avto proti cesti, da bi lahko nadaljeval pot  skupaj z mojima potnikoma. Ko sem tako čakal, me je redovnik vprašal: "Dušan, ali greš iz Kragujevca od zadušnice ?" Na to vprašanje je sam sebi odgovoril. Začudil sem se, kako da ve za moje ime in od kod prihajam. Vznemirjen niti nisem imel časa da bi se zbral pa sem odgovoril: "Da iz Kragujevca. Včeraj smo imeli mašo ob letu smrti moje sorodnice." Redovnik je poslušal, nato pa nadaljeval: "No, zdaj pa potuješ v toplice.    Kopaš pa se ne ?" "Ne upam se, ker je voda tam precej topla in bi se moral potem zelo paziti prehlada. Sicer bi se potem še slabše počutil kot prej, predno sem odšel v toplice." sem mu odgovoril. Takoj, ko je redovnik  nehal z vprašanji, se je oglasila redovnica: "Dušan od kod si doma ? Iz Zakute." Tako je ona istočasno vprašala in odgovorila. Nadaljevala je: "Vsi tvoji so živi in zdravi: oče Dimitrije, mati Darinka, sestra Dušanka in brat Dragoljub. Oni verujejo v Boga, praznujejo krstno slavo, vendar so nestanovitni. Če se malo zjezijo žalijo Boga. Tvoj brat Milovan ima dosti šol, je dober strokovnjak, toda velik brezverec." Ko je ona utihnila je nadaljeval redovnik: "Dušan, pa veruješ, da je človeka ustvaril Bog. Nisi pristaš tistih, ki mislijo, da je človek nastal iz opice. Toda Boga ne moliš. Imaš pa mehko srce in ceniš poštenost. Imel si tri priložnsti, da bi obogatel, pa nisi hotel, ker ni bilo na pošten način. Usmiljen si do starih in potrebnih. Zaradi tvoje plemenitosti si ustavil avto in blagor tebi, da si danes sorejel Boga. Toda oni, ki so obračali glavo od naju in pluvali, boljše bi bilo, da se niso rodili." Jaz nisem razumel teh besed, toda od strahu sem zarhtel. Med tem me je nek voznik spustil v kolono. Kmalu smo bili mimo kraja, kjer se je zgodila prometna nesreča. Ravno sem hotel zvečati brzino, da bi čim prej prišli do Žiče, ko je iz stranske ceste pripeljal kamion poln opeke in drugega gradbenega materiala ter nas prisilil spet v počasno vožnjo. Ker so ves čas vozili tudi nasproti, nisem mogel prehitevati. Tako sem imel čas, da sem se pouanimal za promet za menoj. Pogledal sem v vzratno ogledalo, da bi videl če kdo prehiteva, toda opazil sem nepričakovan prizor: redovnik in redovnica, ki sta sedela na sedežu zadaj, sta imela zelo svetla obraza, okrog glave pa avreolo zaslepljujoče svetlobe. Od razburjenja sem zatrepetal in pomislil, da nista navadna človeka.

Zaradi mnogih presenečenj, ki sem jih doživel s tema potnikoma, mi je začela moja koncentracija hitro upadati. Komaj sem še zmogel upravjati avto in začel sem voziti še počasneje, kot so dovoljevale prometne razmere. Med tako počasno vožnjo sta mi redovnik in redovnica začela pripovedovati moje življenje od kar se ga spominjam pa vse do tega dne. Govorila sta o vsem kar sem naredil dbrega in slabega, poznala sta celo moje načrte, za katere nihče ni vedel, od katerih pa sem iz različnih vzrokov kdaj odstopil. Na moje veliko začudenje sta pripovedovala čisto točno, kot da čitata moje življenje iz kake knjige. Za dobro sta me pohvalila, za slabo sta me blago grajala. Od strahu in sramote nisem vedel kaj bi s seboj. Želel sem se pogrezniti v zemljo ali karkoli drugega, samo, da bi se ta vožnja čim bolj skrašala in z njo vred moje trplenje, toda izbire ni bilo, vse sem moral poslušati in pretrpeti.

Tu ne morem govoriti o vseh opominih, o katerih sta govorila, ker se nanašajo na moje intimno življenje. Kasneje sem se vsega tega spovedal in skesal. Toda o prekršku, o katerem mi je govorila redovnica, bom natančneje spregovoril, ker je važen in lahko pouk za druge: "Dušan, zakaj nisi hotel govoriti s svojim očetom, ko ste bili na praznovanju rojstnega dne tvoje sestrične Dese ?" Odgovoril sem ji, kot je v resnici bilo: "Moj oče me je v primerjavi z ostalimi mojimi sestrami in brati zapostavljal, zato sem mu hotel s takim obnašanjem pokazati, kako je neprijetno in težko, če v družbi sin ne govori z očetom." Pa mi je redovnica rekla: "Kdo si ti in kdo smo mi da sodimo. Bog je ta da sodi in deli pravico. V svojih zapovedih je rekel Bog, da se mora očeta in mater spoštovati in obljubil je nagrado tistim, ki jo bodo izpolnjevali, da bodo dolgo in srečno živeli. Starši so za svoje otroke svetinje na zemlji. Ti pa imaš na srečo mehko srce in postalo ti je žal, zato si naslednjega dne odšel k očetu, ga objel in poljubil ter prosil, da ti oprosti. Tvoj oče je zajokal od sreče in ti rekel: Oproščam ti, sin moj !" Redovnica je vse točno povedala. Onemev sem od vsega.

Ko smo prišli na most pred samostan Žičo, se je redovnik spet oglasil: "Dušan, to kar se ti je zdaj zgodilo in to kar se ti bo še tekom dneva, ne pripoveduj tri mesece nikomur, potem pa lahko poveš samo svoji družini in prijateljem." Odgovoril sem mu najkrajše: "Dobro !" in spet pogledal v vzratno ogledalo, da bi videl, če lahko zavozim na parkarišče samostana Žiče. Tudi zdaj sem ves presenečen opazil v ogledalu avreolo okoli njunih glav. Moje psihično stanje je bilo že resno obremenjeno z vsemi temi razburjenji. Občutil sem neskončno potrebo, da se čim prej ločim od teh dveh potnikov.

Na parkirišču je bilo nekaj avtomobilov in večje skupine turistov so ogledovale samostan in njegovo okolico. Z avtom sem pripeljal prav do samostanskega zidu. Iztopil sem, da bi na drugi strani odprl vrata ter bi redovnik in redovnica lahko iztopila. Toda tudi to mi ni uspelo, ko sem pogledal v avto, v njem ni bilo nikogar. Spet sem zatrepetal od strahu. Moj pogled je zdrsnil od vrat, ki so bila še odprta, pa do teh, ki so bila še zaprta. Nisem mogel verjeti svojim očem, še nekajkrat sem pazljivo pogledal, toda v avtu ni bilo nikokar. Dvom, strah in trepet so me naenkrat prešinili z vso svojo ostrino. Negotovost v samega sebe me je obšla v največji meri. Ustrašil sem se, da se mi je zmešalo. Da bi se prepričal, sem se začel gristi po rokah, puliti lase in se tolči po licah. V tem svojem trpljenju nisem opazil, da so se okoli mene zbrali ljudje. Slišal sem, da so me nekateri spraševali, kaj se je zgodilo, zakaj se tepem in grizem. Moje stanje je bilo obupno. Tresel sem se kot bi bil vročičen in samo to sem jim pravil: pojdite ljudje od mene. Šel sem iz tega obroča ljudi, ter se jim oddaljil, da bi se mogel zbrati in nekoliko urediti moje misli. V tej samoti sem pogledal na uro. Bila je 11.30. Začel sem se spominjati vsake besede mojih potnikov od kar sem jih vzel v avto, pa do tega kraja tu, kjer sta na nerazumljiv način izginila. Od vsega kar se je zgodilo, so me najbolj razburjale njune zadnje besede, da naj nikomur ničesar ne povem cele tri mesece in še o tem, kar se bo zgodilo tega dne. Od prevelikega razburjenja sem pričel sam s seboj govoriti: "Moj Bog, kaj more biti to, kar se mi je zgodilo. Šel bom v toplice, nič ne bom kosil, takoj bom legel, da se bom vsaj malo odpočil. Kaj je le moglo biti to ?" Venomer sem ponavljal: Kaj pa če bom umrl. Nato sem se spomnil, da človek ne more pripovedovati, če umre. Ona dva sta mi naročila, naj tri mesece molčim o tem. To zadnje mi je prišlo kot olajšanje in zazdelom se mi je celo malo smešno, da sem se tako smrtno ustrašil za sebe. Vendar v teh trenutkih nisem bil sposoben, da bi boljše dojel in razložil vse te dogodke.

Po tem odmoru sem nadaljeval pot do Mataruške Banje, vendar mi še do danes ni jasno, kako sem mogel tako razburjen voziti avto. Prišel sem srečno, toda bil sem popolnoma izmučen in zlomljen zaradi silne utrujenosti.

Bilo je nekaj minut čez dvanajsto, ko sem zavozil mimo hotela Žiča in videl goste, ki so odhajali v restavracijo na kosilo. Jaz pa nisem bil lačen. Mnogo bolj potreben mi je bil počitek. Vzel sem stvari iz avta in odšel v sobo, da bi legel in vso stvar še enkrat razmislil. Nisem se slekel, ko sem legel na posteljo, čeprav je bilo to proti mojim navadam. Na enkrat sem sredi prs začutil žgočo bolečino, nato pa kot nekak ubod z iglo v srce, po čemer me je obšla silna zaspanost in objel me je globok spanec. Kar se je potem zgodilo je bolj čudno od vseh čudes.

 

Vrata moje sobe so se na široko odprla. Vstopil je angel s krili. Bil je izredno lep. Imel je dolge lase, ki so bili na tilniku zvezani v nekak rep, dolg sijočo obleko, preko te pa še eno in še bolj sijočo, ampak brez rokavov. Na nogah je imel sandale - apostolke. Prišel je k meni in mi rekel: "Dušan, vstani in greva na sprehod." Ubogljivo sem vstal in ko sem pomislil, da bova odšla, mi je rekel angel še to: "Dušan, danes si imel srečo, ker si sprejel Boga, ko si vzel v avto redovnika in redovnico. Ali veš koga si vozil ?" Skomignil sem z rameni in ravno hotel reči, da ne vem, ko je angel rekel: "Vozil si sv. Apostola Petra in sv. Petko Paraskevo - tvojo krstno slavo." Takoj sem se spomnil, da moj oče časti sv. Petko in postalo mi je jasno, kdo je bil danes z menoj v avtu.

Zatem me je angel peljal iz sobe in šla sva v hrib na levi strani od vhoda v toplice, gledano iz strani samostana Žiča. Del poti sva šla molče, nato pa je angel začel: "Dušan, ti imaš posel z ljudmi, dostikrat si v družbi, kjer se pogovarjate, da je to vse, kar človek poje, da se obleče in uživa, dokler živi. Ko pa umre, mu je dosti 2 metra zemlje v dolžino in še malo zemlje zgoraj. Vedi pa Dušan, da smrt ni kot življenje, ampak je vhod in postaja, skozi katero mora vsak človek. Bog je ustvaril človeka iz zemlje, vanj vdihnil svojega duha in človek je postal živa duša.

To je angel končal, ko sva prišla na vrh hriba. Tedaj pa se je spustil pred naju gost oblak in angelj me je popeljal vanj. Takoj se je začel dvigovati. Ko naju je oblak tako nosil, je angelj nadalkeval: "Dušan, s tvojim srcem, ki ljubi pravico in poštenost si našel veliko milost pri Gospodu in pokazal ti bo pravo pot odrešenja." Po teh besedah se je oblak utsavil in angel je spet rekel: "Poglej zemljo !" "Vidim celo zemeljsko oblo", sem odgovoril, "država, mesta vasi, reke, morja, živali, ljudi in vse dobro razlikujem". Obrnil sem se k angelu in videl za njim tri vrste angelov s trobentami v rokah. Nenavadno so se blešali. Njihovo lepoto je nemogoče opisati. Moj vodnik mi je tedaj rekel: " Dušan, poglej na zemljo ! Ob znaku trobent boš videl kakšno bo vstajenje od mrtvih, ko bo Gospod prišel na zemljo, da bo sodil živim in mrtvim". Ko sem se ozrl proti zemlji, so arhangeli zatrobili in po celi zemlji so se pričeli odpirati grobovi in mrtvi so prihajali iz njih. Bil sem začuden, toda mojemu začudenju ni bilo konca, ko sem opazil može, žene in otroke, ki so prihajali iz rek, morij, jezer, ognja, živaskih gobcev in še od drugod kakor so pač odšli iz zemeljskega življenja. Onemel sem od tega prizora, pa mi je angel takoj pojasnil: "Dušan, kaj se čudiš ? Kakor je kdo na zemlji končal svoje življenje, ne oziraje se, če ga je pogoltnila voda ali je zgorel ali so ga požrle zveri. Pri Bogu je vse mogoče, pri Njem ni mrtvih, pri Njem so vsi živi".

Še sem se čudil, ko sem opazil, da nosi vsak na čelu popisan listič, velik kot polovica pole. Nekateri so imeli na njem popisano več, drugi manj. Pomislil sem, kaj neki bi lahko tam pisalo. Angel mi je spet brez mojega vprašanja odgovoril: "To so njihova dela na zemlji. Z njimi stopijo pred Gospoda in on jih bo sodil po njih". Povedal je še, da so napisane tudi njihove misli in da nič ne more ostati skrito. Med vstalimi iz grobov sem opazil tudi svojce, prijatelje, sosede in mnoge znance od kar se spominjam svojega življenja. Bilo mi je ljubo, da sem jih zagledal, pa tudi oni so bli srečni, ko so me zaledali. Razširili so roke in nekaj so mi pripovedovali, vedar nisem mogel slišati njih besed. Po svojcih in znancih sem sklepal, da so družine razvrščene po skupinah, ker so sorodniki stali eden poleg drugega. Zatem mi je moj angel rekel: "Zdaj bova šla naprej. Toda, še se bova vrnila sem". Po teh besedah naju je oblak odnesel proti vzhodu in še višje in višje. Takoj ko sva se premaknila, sem zagledal množico ljudi kot svetleče sence, ki so se gibali okoli naju v vseh smereh. Jasno sem videl roke noge, glavo, celo telo. Pomislil sem, kakšno ljudstvo bi naj to bilo. Kakšni ljudje so to, da se gibljejo po vesolju ? Angel pa je bral moje misli in mi odgovoril: "To niso ljudje, ampak njihove duše. In ker je Bog svetloba, človek pa je ustvarjen iz zemlje, mu je Bog vdihnil svojega duha. In človek je postal živa duša in zato so tudi duše svetle. Ko odide duša iz telesa, obdrži vid, sluh, govor, spomin, občutke, pa še nekaj drugih lastnosti, katere je imela v telesu". Še mi je rekel, kako je duša gonilo vsega telesa. Če ni duše ni v telesu življenja.

S tem se je končalo opazovanje vstajenja mrtvih in razgovor o človekovi duši in oblak naju je ponesel še višje. Potovala sva skozi vsemirje, katerega pa se spominjam le na splošno, ker nisem v stanju, pa tudi se mi zdi nemogoče opisati, kako to izgleda. Njegov zapleten in strašni izgled je vzbujal v meni nepopisen strah zaradi katerega sem se stalno držal mojega angela.

Te moje muke pa so skoro povsem izginile, ko sva prispela na neko čistino, na kateri je bila velika pregrada, podobna zidu, kateremu pa se ni videl ne začetek, ne konec. V zidu je bil vhod v obliki križa. Na desni ob vhodu je stal angel čuvar. Ta zid in zlasti vhod so bili neverjetno okrašeni in sijoči. Na tem postajališču, ne vem kako naj to mesto imenujem, je bilo mnogo onih duš, katere sem videl, ko sva šla skozi vsemirje. Nekatere so bile manj, druge bolj svetle. Okoli njih je bilo veliko angelov in posebno veliko demonov raznih iznakaženih oblik. Demoni so poizkušali ovirati duše, katerim je angel ob vhodu dovolil, da vstopijo skozenj.

Od vsega kar sem videl, ničesar nisem razumel. Spraševal sem se, zakaj nekatere duše stojijo v skupinah, zakaj to, zakaj ono. Pa mi je moj angel spet na vse odgovoril: "Dušan, ne bi mogel prenesti, če bi se ti vse razložilo". Zatem me je odvedel skozi vhod. Pot od tega pa do naslednjega vhoda je bila čisto ravna in zelo ozka. Desno in levo od robu poti, po celi dolžini, je zijal strašen prepad, zelo strm in globok v nedogled. Taki so vsi medprostori med temi postajami, samo pot je vedno ožja, ko se gre od ene proti drugi. Pred zadnjo postajo pa je široka komaj za človekovo stopinjo - stopalo. Ko sva prišla do druge postaje, je bila ta še lepša in svetlejša od  prejšnje. Tudi tu so bile duše in njihovi angeli spremljevalci, demoni in angel čuvar na vhodu. Tu so demoni še bolj skušali preprečititi dušam vstop skozi vrata. Z vsemi silami so jih skušali odvleči na neko drugo stran, toda njihov trud je ostal brezuspešen, kajti duše, katere so dobile dovoljenje, da vstopijo skozi vhod v obliki križa so se jih pred vrati osvobodile in vstopile.

Z mojim angelom sva šla skozi vse vhode. Vse postaje pa so se med seboj razlikovale. Vsaka naslednja je bila lepša od prejšnje in angeli čuvarji so bili različno oblečeni, le prehodi so bili vedno ožji. Pri zadnji postaji je ob vhodu stal prelep mladenič, podoben mojemu angelu. V levici je držal knjigo, v desnici pa meč. Prijazno se nama je nasmehnil, priklonil in vstopila sva skozi ta zadnja vrata. Tu je bil prehod najožji. Znašla sva se v ogromni svetlobi - do zadnjega vhoda je bila navadna, zemeljska svetloba. Razlika med to novo svetlobo in zemeljsko pa je tako velika, kot je velika med najsočnejšim dnem in najtemnejšo nočjo.

Začuden nad silno svetlobo, sem začel iskati sonce, pa mi je moj angel povedal, da sva prešla sončni sistem in da sva zdaj v nebeškem kraljestvu.Rekel mi je, da sijejo nebesa zaradi Boga in da tu ni nikoli nočimin teme.

Strah in trepet, ki sta se skoro neprekinjenospremljala do tega kraja, sta naenkrat izginila. Namesto tega pa sem se napolnil z občutkom neizrekljivega miru in radosti. Iz te višine nebeškega svoda, sem zagledal pod seboj veličasno sliko nepregledno velikega mesta. Hiše, svetišča, parki in druge številne lepote so bile raztresene po tem božjem prostranstvu v nedogled. Vse je blestelo in se lesketalo v nenavadnem sijaju. Mojo pozornost sta pritegnili dve vreliki reki, ki stapočasi tekli skozi to veliko mesto. Ko sem ju videl, sem opazil, da tečejo iz njih mnogi mali potoki, ki napajajo vsakovrstno rastlinje. Pod tem vtisom sem začutil v duši neko drgetanje, ki me je napolnilo s takim vzhičenjem, da so se roke same dvignile v smeri tega mesta. Želja, da bi se vsega tega dotaknil, pobožal, je bila v meni silna. Pa me je moj angel ponovno vzel s seboj in hitro sva se spustila v ta prelepi kraj. Mojemu presenečenji in veselju ni bilo konca, ko sem videl, kaj vse naju obdaja. Nisem vedel kam naj pogledam. Povsod, do koder je bilo videti, je kipelo življenje kot si ga sploh ne more zamisliti kje drugje, kot v raju. Tla so bila kot steklo, kot kristal. Tisti mali potočki, ki so pronicali izpod tal, so bil kot mali ponori. Okoli nas so bile v različnih oddaljenostih prelepe hiše različnih velikosti in oblik. Vsaka je bila čudovito okrašena in ta okras je izgledal kot najfinejši nakit.Pri teh nebeških hišah so bile najbolj posebne strehe, ki so me malo spominjale na kupole na ruskih cerkvah z mnogo stolpiči. To krasno arhitekturo je polepševala še svetloba, ki jih je ožarjala od vseh strani. Okoli teh nebeških dvorcev so bili ogromni parki z najlepšim cvetjem in drevjem. V teh cvetnih središčih je opojno dišalo. Vonjave so se zaradi lahnega vetriča širile na vse strani. Začuden sem opazoval, kako se nekateri cvetovi hitro, drugi pa počasi razcvetajo. Spreminjali so barve in hkrati tudi vonj. Istočasno sem opazil veliko sadnega drevja, okrašenega z vrstami sadežev kot z ogrlicami. Sadeži so bili večinoma veliki in polni tekočine, ki se je v njih vidno gibala in prelivala. Angel mi je rekel, da sadje obrodi 12 krat letno. Videl sem tudi mnogo vinogradov, zlasti ob rekah. Tudi ob hišah so bili, z jasno zelenim listjem in rdečim grozdjem. Te vinske gorice so se mi dozdevale kot najboljše obdelane njive. V teh neslutenih lepotah je bilo tudi mnogo prelepih ptic. Nisem se jih mogel dovolj nagledati in ne napošlušati tega žvrgolenja. Tu in v vseh drugih krajih raja, kamor me je vodil moj angel, sem videl ljudi vseh starosti. Izgled starejših je bil neverjetno prijeten in začudenja vreden. Od starostnih znakov so obržali bujne sive lase in brade. Obrazce pa so imeli mladeniške. Še bolj kot ti mili obrazi so me čudili otroci, ki so bili v mnogočem podobni angelom. Igrali so se po parkih in drugih krajih. Mnogo jih je pletlo iz rož venčke in druge cvetlične okraske, na ramena pa so jim sedali ptički.Ti so krilili s perutkami, žvrgoleli in bili čisto krotki.

Opazil sem, da so bili odrasli in otroci različno oblečeni. Njihova obleka je žarela. Razlikovala se je v barvah, kroju ter drugih značilnostih. Prilagojena je bila pač njihovim zaslugam. Okoli glav so imeli manjše avreole, kot angeli in svetniki. Za njihovo čisto in Bogu všečno življenje na zemlji, jim je Gospod dal v raju vse zadovoljstvo.

S temi stanovalci raja je bilo tudi brez števila angelov. Finost in lepote njihovih obrazov ni mogoče dojeti z razumom. Sijala so bolj kot sonce, iz oblek pa se jim je vsipala svetloba. Družili so se z mladimi in starimi in na mnogih krajih s petjem slavili Gospoda.

Čim dalj sem hodil po raju, tem bolj sem bil začuden. Moj angel in jaz sva hodila nenavadno lahkotno in včasih zelo hitro. Prišla sva tudi v kraj čudežne lepote. Po svetlobi in okrašenosti je prekaal vse, kar sem videl do zdaj. Tu, v najini neposredni bližini in pred nama in na najini desni so bili razporejeni v dolgi pravilni vrsti višji nebeški rangi. Prav tako so bili na najini levi razporejeni mnogi božji izvoljenci. Ena in druga vrsta sta bili prekinjeni s kratkimi presledki, da bi se stopnje bolje ločile, kot sem kasneje spoznal. O lepoti tega, kar so videle moje oči ni mogoče najti za opis primernih besed.

Pred vsem tem je moj angel upočasnil hojo, se obrnil proti desni, pokazal z roko in mi začel govoriti: "To so angeli in to arhangeli". Potem se je obrnil na levo in rekel: "To so kerubi in to serafi". Ko se je obrnil na desno, je rekel: "To so krstno nedolžni in to puščavniki". Spet se je obrnil na levo, pokazal z roko in rekel: To so menihi, to mučenci, ki so skupaj dali življenje za Gospoda in postali vredni nebeške slave. Angel se je spet obrnil na desno in rekel: "To so apostoli..."Tu mi je moj angel nehal razlagati, ker se je iz skupine apostolov izločil sv. Peter in obstal pred nama. Istočasno je prišla iz leve strani sv. Mati Paraskava in se postavila k apostolu Petru.

Potnika katera sem vozil iz Kragujevca v Žiče sta stala pred v največji slavi in sijaju. Na glavi sta imela bleščeče krone, preko oblek pa mašne obleke, ki so trepetale zaradi nepojmljivih okraskov in slepečega sijaja. Čez desno ramo in prsa sta imela prelepe vence, ki so jo krasili kot neko odličje. Nebeško razkošje na njih je bilo popolno.

Ko me je moj angel vodil po raju, nisem niti zatrenutek pomislil, da bi ju spet videl. Zdaj pa sem ju, iznenada zaradi tega srečanja in njihovega izgleda, gledal v zanosu, ne da bi odmaknil od njiju oči. Iz tega mojega duhovnega uživanja so me iztrgale blage besede sv. Petra: "Ali veš koga si danes vozil" ? Nisem skrival veselja in sem mu odgovoril z največjim vzhičenjem: "Vem !" Apostol je nadaljeval: "Od danes naprej ne smeš biti več neverujoč, ampak verujoč in se križaj v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.  Pri tem se je apostol Peter pokrižal in mi pokazal, kako naj delam tudi jaz križ. Nekoč ko sem bil še otrok, sem delal križ od čla proti bradi. Ko pa mi je apostol Peter pokazal, sem takoj dojel,da se prej nisem križal prav in sem za naprej vedel, kako je pravilno. Apostol Peter je vedel, da razmišljam o križu, zato je malo počakal, nato pa mi je dalje svetoval: "Z molitvijo lahko pokličeš vse svetnike, preroke, apostole, angele, arhangele, kerube in serate, najbolj pa Božjo Mater, presveto Bogorodnico Marijo, ker je njena slava in čast večja, kot vseh angelov v nebesih. Ona je hitra pomočnica tistim, ki jo z vero in molitvijo prosijo pomoči. Od danes naprej moraš prenehati z raznimi navadami, ki so se pri tebi globoko ukoreninile, ampak moraš slaviti tvojo slavo, sv. Petko Paraskevo, ki moli za vse, kateri jo častijo" in mi je pozal z roko nanjo. "To, kar si videl, Dušan,in kar še boš, kar ti bo pokazal sveti nadangel Gabriel, blagor tebi, tvojim in vsem, ki ti bodo verjeli. Toda, to ne bo dovolj, če potem ne boste šli po poti našega Gospoda. Tebi pa, Dušan , rečem, da to malo življenja, kar ti ga je še ostalo, lahko izkoristiš s postom in molitvijo, pa tudi obdrži do konca vse Božje zapovedi." Resne besede velikega apostola so pustile v moji duši močan občutek. Obstal sem na mestu od koder sem gledal in poslušal te Božje svetnike. Prekinil me je arhangel Gabriel: "To so Božji preroki, to pa največji mučenci." Tako mi je po vrsti predstavil vse, oni pa so se pri vsakem predstavljanju blago nasmehnili in rahlo priklonili. Takoj po tem srečanju me je moj angel vodil naprej po raju. Naj omenim le še to, da sem videl na velike razdalje. Zelo daleč sem razločil različne drobne stvari, kot da bi jih gledal čisto od blizu. V raju sem videl mnogo boljše in dalj, kot sem iz oblaka gledal vstajenje mrtvih. To lastnost mi je dal Gospod, dokler mi je kazal duhovni svet. Ko sem hodil po raju, sem videl nešteto prelepih svetišč iz zlata in draguljev. V vsakem svetišču, mimo katerega sva šla, so bila vhodna vrata široko odprta, da se je lahko slišalo velikodušno bogoslužje, spremljano z zbori angelov, arhangelov in svetnikov. Moj angel je samo takrat upočasnil hojo, ko sem hotel kaj boljše pogledati, nikjer pa se ni ustavil. Ne vem, kako dolgo sva hodila, ko se je moj angel nenadoma ustavil. Pred nama se je v veliki razdalji pokazal na griču velik križ. Na njem sem zagledal razpetega Gosopoda, nad križem pa velikega goloba z razširjenimi krili. Od križa se je na vse strani širila zaslepljujoča svetloba kot žarki, ob vznožju pa je bilo mnogo večkrilih angelov, arhangelov, apostolov, prerokov in svetnikov, ki so slavili razpetega Gospoda. Za križem sem zagledal nekaj ogromnih cerkva in še neke druge stavbe. Vse to je bilo tako bleščeče, da sem obnemel od te nebeške silnosti. Moj angel me je ustavil in rekel: "Tam, Dušan, je prestol Gospodov. Nisi vreden, da greš naprej." Odpeljal me je nazaj in hitro sva se znašla izven raja. Tu sva vstopila v oblak in odnesel naju je proti zahodi. Zdelo se mi je, da nisva dolgo potovala v tej smeri, ko je oblak menjal smer in naju z vrtoglavo brzino začel spuščati v nek prepad. Nekje daleč v tem breznu se je oblak ustavil. Iztopila sva in moj angel me je peljal v neki mrak. Že po prvih korakih je mrak postal tako gost, tako črn, da mu nobena črnina ni bila enaka. Iz te temine je prišel do nas strašen smrad, zaradi katerega sem komaj dihal. Imel sem občutek, da se nahajam pred nečem strašnim, nisem pa mogel vedeti, kaj bi to bilo. Prevzela sta me strah in drget in oprijel sem se mojega angela, da bi me ščitil in čuval na tej strašni poti. Moje slutnje so se hitro uresničile. V daljavi sva zagledala nepregledno morje, ki je gorelo s strašnim ognjem. Kmalu sva prišla do njegan in se ustavila. Pozneje sem opazil, da stojiva na visokem in po dolžini nepregledem zidu, ki je omejeval ta kraj večnega ognja in neprekinjenih strahot. Prizor, ki se je z vso močjo pokazal pred najinimi očmi, mi je istočasno zatemnil mišlenje in mi do konca ohromil moje ude. Zamižal sem. Hladna jeza, je pozila skozi moje telo, je bila edini znak, da še živim. Ko sem ponovno pogledal, sem videl kot v žrelu pobesnelega vulkana vrelo, smrdljivo žvepleno vodo in sukljanje strašnih plamenov. To morje ni bilo povsod enako globoko. "Tam, kjer je plamen visok približno 40 metrov, je morje najglobje", mi je rekel moj angel. V tej nepojmljivi strahoti sem videl brezštevilne grozne živali, ustvarjene zato, da bodo strašni mučitelji. Ogromne kače z eno ali več glavami so se vrtinčile, uspenjale in v jeklenih objemih vlačile nesrečnike v globine tega ognjenega morja. Tam so bile še neke strašnejše živali. Iz njihovih krvavih gobcev so štrlele roke, noge in drugi deli človeških teles. Med njimi pa kot v osjem gnezdu črvi, škorpijoni in druga odvratna golazen, izzivan od neke eruptivne energije, je kot besna skakala in se metala na grešne duše  v tem mučilišču. Slišal sem piske, vriske, jok in klicanje človeških glasov. V tem ognju so človeške duše popolnoma nemočne, kot ribe v plitvi vodi. Od vseh strani so jih v nepreglednih rojih napadale te zveri in so jih grizle, trgale in vlekle na koščke. Ta razkosana in znakažena telesa pa so se ponovno izoblikovala v cele človeške oblike. Ko sem vse to gledal, je manjkalo čisto malo, da od strahu nisem padel v ta ogenj. Moj angel me je zadržal in rekel: "Ne boj se, Dušan. Zdaj smo v peklu. Te kače in ostalo golazen je Bog ustvaril tako, da jim vrela, žveplena voda ne škoduje. Zato bodi lahko večno grizle, pikale in sesale kri grešnikom. Vsi skupaj se bodo v tem ognju kuhali in pekli, pa nikoli ne bodo ne skuhani in ne pečeni." Prizor s temi grešnimi je bil nevzdržen, zato sem večkrat zaprl oči, da bi ničesar ne videl. Enkrat nisem zdržal, pa sem obrnil glavo v mrak, pa so me iz njega pogledale z ognjenimi očmi in razprtimi čeljustmi strašne, črne nakaze. Tuleč so začele letati okoli nas z zastrašujočo naglico in od njihovega hrupa se je lomil pekel, kot pri največjem grmenju. Moj angel je opazil moje kritično stanje in mi rekel: "Ne boj se. To so demoni, katere mi motimo. Ne morejo prenesti naše prisotnosti. Prav tako se nam ne smejo približati." Nato je nadaljeval: "Videl si, Dušan, kako se zdaj mučijo. In tako se bodo v bodoče vsi, ki ne verujejo v Boga, vsi, ki se odrekajo Božjemu imenu, vsi, ki molijo k lažnim ali izmišljenim bogovom, katere gled jo v svojem premoženju, hišah, avtih, nakitu, razvratnem življenju, v svojih želodcih. S temi bodo mučeni tudi tisti, ki verujejo v Boga, pa se to ne upajo javno priznati in tisti, ki ne spoštujejo svoje matere in očeta, ter svojih bližnjih in tisti, katerim je greh ljubši od poštenja, to pa so lažnivci, krivoprisežniki, prevaranti, zasmehovalci, hudobneži, zavidljivci, razbojniki, zlikovci, prešuštniki, srebroljubci in še mnogi, ki so slični tem. Da bi ti Dušan tega ne doživel, ti je potrebno kesanje in spoved svojih grehov, ko se boš vrnil na zemljo."

Zatem me je moj angel prijel za roko in bliskovito popeljal iz pekla. Na izhodu naju je spet čakal oblak in naju je odpeljal na isti kraj, kjer sem gledal vstajenje mrtvih. Toda tokrat sem bil bližje zemlji. Vsi tisti vstali, katere sem videl prej, so bili razporejeni v tri velike skupine. V prvi skupini so bili ljudje veselih in nasmejanih obrazov. Bili so na desni. V drugi skupini, levo od njih so stali ljudje s skremženimi in potemnelimi obrazi, teh je bilo več, kot v prvi skupini, v tretji skupini, čisto levo, je bila nepregledna množica ljudu, zelo črnih in zlobnih obrazov. Ko sem to gledal, mi je moj angel začel razlagati: "Ti na desni z veselimi in svetlimi obrazi so pravičniki. Njih čaka nebeška nagrada, ker so jo zaslužili z lepim življenjem na zemlji. Ti pa, v srednji skupini s temnimi obrazi, so naivni grešniki. To so oni z malimi grehi za te je treba prositi Gospoda in delati dobra dela v njihovem imenu, da jim bodo grehi odpuščeni. Pred Bogom so molitve in dobra dela najvažnejša.

Oni pa, čisto levo, so težki grešniki. Zaradi njihovih umazanih življenj na zemlji so izobličeni primerno svojim grehom in vrženi v večni ogenj." Strahotno je bilo gledati, kako izgledajo ti. Celo telo imajo otečeno in v strašnih ranah. Iz odprtih ran jim teče gnoj, v ranah pa, kot v leglih, pa črvi grizejo ta razpadajoča telesa. Iz odprtih ust jim visijo otekli jeziki, katerih ne morejo več potegniti v usta nazaj. Vsi držijo nekaj v rokah, odvisno od tega, kar so delali na zemlji. Peki držijo kruh, mesarji mesarske sekire, razbojniki nože in pištole in so čisto krvavi. Mlinarji in trgovci držijo tehnice in druga merila in kažejo kako so krivično merili. Vidi se, da so služili na merah in obogateli na nepošten način. Tu so tudi zdravniki, ki so od bolnikov zahtevali plačilo, da bi jih zdravili. Če pa tega niso dobili so jih pustili umreti. Kazen je dosegla tudi tiste, ki so zahtevali denar, da so komu poizkali službo ali pa so zlorabili žene ali dekleta in jim zato dali službo ali boljše delovno mesto. Videl sem tudi vrače in vedeževalce, ki so pripravljali magijo, ugašali žerjavico, gledali v skodelice, v dlani in karte, vse z namenom, da razderejo zakone, da ločijo ljubljene, da združijo dobro s slabim. Vse to so delali za denar. Poleg njihovih rekvizitov za čaranje, sem videl kupe denarja, pocestneže in pocestnice, žene in matere, ki so svoje otroke, čeprav še nerojene ubijale, da bi lahko uživale z moškimi. Tudi te so bile iznakažene, polne oteklin in ran. Njihovi povečani spolni organi so segali do tal, po njih pa so v gnoju gomazele kače in črvi. Tudi tem so viseli iz ust otekli jeziki. Med njimi so bili tudi težki grešniki krvoskrunitelji. To so bili strašni prizori.

Posebno me je začudilo, ko sem v tej skupini zagledal take, ki so svoje življenje preživeli v cerkvah in samostanih. Po strahotnem izgledu se niso ločili od razbojnikov, srebroljubcev, pocestnežev, goljufov, krivoprisežnikov. Moj angel je pronical v moje misli, pa mi je rekel: "Ne čudi se, Dušan, ker so tudi oni med največjimi grešniki. Oni so se prostovoljno zaobljubili pred Kristusom in evangelijem, da bodo zvesto služili Bogu in šli po poti Gospodovi. Da bodo z govorjenjem in zgledom, kot sv. Apostoli, vodili za seboj ljudi k Gospodu, da bi bile cerkve polne in bi se ljudje zveličali. Toda delali so nasprotno. Govorili so eno, delali drugo. Skrajševali so bogoslužje, krste, poroke, pogrebne molitve, zadušnice, blagoslavljanje vode in druge obrede. Postali so srebroljubci. Od siromakov in vernikov so zahtevali več kot od bogatih in v družbi uglednih. Radi so imeli prršuštvo, psovke, pijančevanje, igre na srečo, vile in avtomobile. Hlinili so se in so bili nevoščljivi. Omaloževali so druge, da bi sebe dvignili. S takim obnašanjem so kot božji služabniki odvračali mnoge dobronamerne ljudi, ki so, ali so hoteli prihajati k molitvam, pa so ti ljudje videli pri božjih služabnikih ravno obratno obnašanje in so zato zapustili svojo vero, krstno slavo in verske navade. Zapomni si, Dušan, odvrniti človeka od vere je isto kot človeka ubiti. Če bi bili ti božji služabniki za dober zgled, bi mnogi ljudje našli Boga in bi bili zveličani. Zato so te posvečene osebe dobile poleg svojih grehov še grehe tistih, ki so se zaradi njih oddaljili od vere, zdaj pa se poleg svojih, pokorijo še za njihove grehe. Tistemu pa, ki pokaže pravo pot vere enemu grešniku, da postane dober kristjan, se izbrišejo mnogi njihovi grehi. Te posvečene osebe so mnoge pogubile. Zato jih Bog uvršča med največje grešnike. Dušan, videl si kako izgledajo pravičniki in kako grešni. In ravno taki bodo stopili pred Gospoda ob poslednji sodbi, kjer se jim bo sodilo po njihovih delih."

Tudi pravični so bili označeni po svojih delih in poklicih. Zdravniki, mesarji, trgovci, so držali v rokah tehnice, toda nagibale so se na stran kupcev, ker so jim dajali več. Dajali so miloščino, resnično obžalovali nesrečne, revne in lačne. Dajali so jim piti in jesti. Potnike so sprejemali. Bili so pobožni in so izpolnjevali božje zapovedi. Ker so se kesali svojih grehov, se postili, molili, sprejemali sv. zakramente in opravljali dobra dela, so jim grehi izbrisani. Oni so odpuščali vse, pa jim je odpustil tudi Gospod. Med grešniki in pravičnimi sem spoznal svoje prijatelje in sorodnike, toda angel me je opozoril: "Ne imenuj jih po imenu. Povej samo zglede, kakšni so pravični in kakšni grešniki." Po teh beseah so arhangeli zatrobili in ves prizor je izginil. Takoj zatem mi je moj angel rekel, da bodo na sodni dan vsi živi v trenutku pridruženi ostalim, da se bodo preobrazili in postali kot vstali od mrtvih, z napisanimi deli na čelih. Tedaj so izginili tudi arhangeli in v oblaku sva z mojim angelom ostala sama.

"Dušan", mi je spet rekel angel, "pošten človek si, drugim nisi naredil hudega, sovražiš laž, goljufijo in licemerstvo. Noben denar te ni pokvaril, v Boga pa si sila površno veroval, pa še to samo, kot si se zapomnil iz otroških let. Čeprav nisi verjel, da je človek nastal iz opice, si se izogibal mislim, da je človeka ustvaril Bog, ker si premalo vedel. Imaš dosti slabih navad in grehov. Kadar se zjeziš, preklinjaš tudi Boga. Rad bi izvedel svojo prihodnost iz skodelice in pri vedeževalcih. Mnogokrat prešuštvuješ. Vsako ženo, ki ti ugaja, hočeš pridobiti. Lagal si, ko si varal žene, posebno pa tvojo, kateri si prisegel, samo, da bi jo prepričal o svoji nedolžnosti.  Videl si kako se bo godilo pocestnikom, kako živi razpadajo in kaj vse jih muči. Videl si, kaj so doživele vedeževalke, zato ne glej več v skodelice in pusti mlada dekleta. Spoštuj jih kot sestre, starejše pa kot matere, vsakega mlajšega imej za brata, starejšega kot očeta. Kletev moraš za zmeraj zavreči. Moli in kesaj se vseh grehov. Rad imej vse ljudi, sovraži samo njihova slaba dela. Odpuščaj drugim, da bo tebi odpuščeno. Tvoja pravičnost naj odtehta tvoje grehe. Moraš se spovedati s skesanim srcem in obhajati. Ko boš storil to, ti bo Bog odpustil. Od danes naprej ne greši več in križaj se v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Istočasno se je moj angel pokrižal, da mi je pokazal kako se pravilno križa. Med molitvijo se priporočaj vsem svetnikom in tvoji krstni slavi, najbolj pa in na prvem mestu pa presveti prečisti Bogorodnici Mariji, Materi Božji, ker je njena slava, čast in vzvišenost večja kot vseh angelov v nebesih. Ona je hitra pomočnica vsem, ki se z globokim spoštovanjem obračajo k njej za pomoč. Tudi to, Dušan, pomni: vsak grešnik, ki se iskreno kesa, prosi Boga, da mu odpusti grehe in prosi vse nas, ki smo v nebeseh za pomoč, isti trenutek se mu pridružimo in prosimoBoga Očeta, Sina in Sveega Duha, da se mu grehi odpustijo. Tedaj je v nebesih veliko veselje. Od danes dalje moraš slaviti sveto Petko Paraskevo, tvojo slavo, katero časti častni tvoj oče. Ona prosi za vas vse, ki jo častite in spoštujete. Dušan, tudi jaz ti rečem, kar ti je rekel veliki apostol sv. Peter: to malo življenja, ki ti ga je še ostalo izkoristi za svoje zveličanje. Zveličaš pa se lahko samo s postom, molitvijo, dobrimi deli in svetimi zakramenti. Vse božje zapovedi spoštuj kot zakone, po katerih moraš živeti do konca življenja. O tem svojem dogodku ne pripoveduj nikomur dokler ne minejo trije meseci, potem pa lahko poveš sorodnikom in nekaterim od tvojih prijateljev. Zapomnisi tudi to, ko moliš, bodi v mislih zbran in ponižno se obračaj k Bogu. In kadar se postiš, ne bodi žalosten in potrt, ampak veder in nasmejan. Nikomur ni potrebno vedeti za tvojo obljubo. V svoji okolici bodi še naprej družaben. Z veselimi bodi vesel, v vsem pa umirjen in nadzoruj sam sebe. Z žalostnimi žaluj in jih tolaži. Zakon in oblast spoštuj in izpolnjuj vse dolžnosti do države. Moli pa Boganin ga postavljaj nad vse. Če ti bo potreben duhovni nasvet ali pomoč, se obrni na Kristusovo cerkev. Ko se bova ločila, pojdi takoj v samostan Žičo. Ko boš vstopil v cerkev, boš opazil kje se prodajajo sveče, ikone, knjige in druge stvari. Na polici blizu vrat so knjige. Kupi prvo, drugo, tretjo in četrto po vrsti in jih dobro prečitaj. Čitaj tudi Sveto pismo Nove zaveze, katerega si že pričel čitati, pa si ga odložil, ker se ti ni zdelo pomembno. V resnici pa ga nisi razumel."

Po teh besedah me je arhangel Gabriel osenčil z znakom križa in izginil. Istočasno, ko je prenehala vizija, sem se zbudil in opazil, da sem čisto premočen od potu. Zaradi silne utrujenosti se niti nisem mogel premakniti. Ura poleg mene je kazala 18. Zaradi tega videnja sta me izmenoma prevzela veselje in strah. Potem pa sem se zahvalil Gospodu, da me je naredil vrednega, da sem videl vse to. Ko sem tako nemočno ležal in premišljeval, kaj vse sem videl v tehminulih šestih urah, se mi je roka sama od sebe premaknila proti obrazu in prekrižal sem se. Utrujenost je nenadoma minila in vesel, da sem se znebil tega bremena, sem takoj vstal. Ko sem se uredil, sem takoj odšel v samostan Žičo po knjige, katere mi je moj angel priporočil.

V samostanu je bil samo nek redovnik lepega izgleda. Pozneje sem izvedel, da je bil to oče Gersim. Ko sem poljubil ikono in prižgal sveče, sem šečl h knjižni polici in prosil Gersima, da mi da prve štiri knjige, ki so stale v vrsti. Vzel sem še dve po svoji izbiri. Kupil sem še Pravoslavni Misionar in Svetosavsko zvonce, na katerem je bila sl9ka presvete Bogorodnice z Jezusom. Ko sem odhajal, me je redovnik vprašal od kod sem. Iz strahu, da bi mu ne izdal svojega doživetja sem mu odgovoril precej osorno, česar me je še danes sram. "Kaj se vas tiče od kod sem." Obrnil sem se in šel iz cerkve. Knjige katere sem kupil po nasvetu mojega angela so bile: Pravoslavni molitveniki, Življenje Gospoda Jezuja Kristusa, Pologetska (?) čitanka, razgovor o veri ali kanonik (?), molitev k presveti Bogorodnici, kanon angelu varuhu in Spokorni kanon (?).

Ko sem se vrnil v Banjo, sem takoj pregledal kupljene knjige. Molitvenik in Mali molitvenik pa sem prebral do konca še isti večer. Naslednjega dne, na velik praznik, Petrov dan, sem odšel na mojo prvo molitev v samostan Žičo. Iskreno sem spremljal vse dele svete liturgije, petje redovnikov pa je zbudilo v meni spomin na lepo petje angelov v nebeških svetiščih. Moja duša je bila polna najslajše duhovne radosti. Zahvaljeval sem se Gospodu, da je prinesel spremembo v moje grešno življenje. Zahvaljeval sem se Milostnemu, da se je usmilil mene, grešnika. Zahvaljeval sem se, za trenutke pa mi je stopilo pred oči moje prejšnje življenje, motno, grešno in prazno. Nikjer ni bilo svetlobe, nikjer trenutka prave sreče.

Spomin na tako moje življenje, je izval v meni globoko žalost. Nisem zdržal, ko je v cerkvi zadonelo, svečano in veličastno:  Iže heruvimi, ki napove najvzvišene trenutke svete liturgije. Kot, da nekaj poka v meni, kot da se mi iz prsi nekaj vali. Srce se je stisnilo, toda oči, kot poslednji branik, niso zdržale. Vlile so se mi solze in zdelo se mi je, kot da perejo mojo kalno dušo. Solze so tekle na moje žive rane, toda duša je pela: Slava Tebi Gospod, slava ti. Iz cerkve sem odhajal umirjen, lahek in duhovno zadovoljen. V meni se je vzpostavilo duhovno ravnotežje.

Moje nadaljno bivanje je bilo umirjeno v mojo duhovno preobrazbo. Navade za malo čudne sprehode, kavarniško glazbo in druga slaba nagnjenja sem pustil na cesti, kjer so zamanj čakale na mojo vrnitev.

Čas, ki mi je preostal, sem prebil v molitvi, čitanju knjig in razmišljanju o dogodkih, ki so se mi zgodili. Ko sem se vrnil domov, sem nehal gledati v skodelice, govoriti nedostojne šale in prazno govoričiti. Z ljudmi sem bil še naprej veder in nasmejan, vendar sem imel zdaj samoto rajši kot katerokoli družbo. Stalno sem imel pred očmi moj silni dogodek. Niso mi hotele iz glave besede sv. Petra , da naj preostali del svojega življenja izkoristim za svoje zveličanje. Pazil sem, da se ne bi kje zarekel o mojem dogodku, dokler ne bi minili trije meseci. Ponoči sem slabo spal. Vstrajal sem, čital molitve in jokal. Tudi v postu sem bil prizadeven. Vsako sredo in petek sem prosil ženo, da mi je pripravala postno hrano, ona in sin pa naj jesta kar hočeta, sem ji rekel. Čudno je bilo, da me moja žena ni niti enkrat vprašala zakaj se postim od kar sem prišel iz toplic. Prvič je postavila tako vprašanje dva dni pred iztekom treh mesecev. Pri kosilu mi je rekla: "Kaj je s teboj. Minili so trije meseci od kar si postal drug človek. Ne morem te prepoznati. 18 let je minilo od kar sem se poročila s teboj, pa se v celem tem času nisi enkrat postil, da ne govorim o sredi in petku vsak teden. Ne gledaš več v skodelico, ni več tiste tvoje vesele šale. Nehal si zbirati žene iz sosedstva, da bi jim pripovedoval kaj zabavnega. Kaj je to, kar mi ne pusti, da te vprašam, čeprav se na to stalno pripravljam." Torej božja moč ni pustila moji ženi, da bi me vprašala. Odgovoril sem ji, naj potrpi še do pojutrišnjem, takrat pa ji bom vse povedal. Po teh dveh so se zbrali moja žena, moja sestra in moj sin, da bi slišali mojo zgodbo. Povedal sem jim vse po vrsti. Križali so se in čudili. Vse so mi verjeli. Nisem jih vprašal za mišlenje, ampak sem jim rekel. Od danes naprej nehajte s kletvami. Svetujem vam, da molite in hodite v cerkev. Povem vam, da bomo od zdaj naprej redno obhajali Krstno slavo našo sv. Petko Paraskevo. Ravno tako vam svetujem in vas prosim, da se postite in hodite k sv. obhajilu in da meni ne branite, ker se bom postil poleg petkov tudi ob sredah ter tudi vse druge poste in da me ne boste motili, ko bom molil doma.

Moja soproga in sin sta obljubila, da bosta nehala kleti, da bosta res verovala v Boga, da se bosta prekrižala pred in po jedi ter pred spanjem in da bosta slavila Krstno slavo. Nista pa obljubila, da se bosta postila vse poste, da bi šla v cerkev in da bi več molila zjutraj in zvečer. Soproga je rekla, da bo šla k svetemu obhajilu enkrat letno, ter, da se bosta ona in sin postila na veliki petek, na Križev dan in na obgllavljenje sv. Janeza Krstnika. Nisem ju poizkusil siliti k večji vernosti za rešitev njunih duš, če onadva tega prostovoljno nista hotela.

Čez nekaj dni sem odpotoval v samostan Žičo, da bi se spovedal in obhajal. Pred odhodom sem dolgo premišljeval, v katero cerkev naj bi šel. Zmagala je misel, da je najbolje, če grem tja, kjer se mi je to zgodilo.

Ko sem prišel v samostan, sem prosil redovnico, da me najavi pri škofu-vladiki Vasiliju, ker se želim spovedati in obhajati, pa čutim potrebo, da to storim ravno pri njem. Na kratko sem ji povedalkar sem doživel in da zaradi tega prosim episkopa (pravoslavni škof), da me sprejme. Po kratkem čakanju sem dobil dovoljenje, da sem vstopil. Episkop me je pričakal stoje. Priklonil sem se in rekel: "Pomagaj Bog", on pa je rekel: "Bog naj ti pomaga, sin." Nato sem počastil križ v njegovi roki, mu poljubil roko in rekel: "Prevzvišeni blagoslovite." "Bog te blagoslovi, sinko", mi je odgovoril škof. Opazil je, da sem bil razburjen in mi je ljubeznivo ponudil stol. Vprašal je od kod sem doma. Povedal sem mu, da sem rojen v Zakuti, da pa že od mladosti živim v Kragujevcu. Na moj odgovor se je prijazno nasmehnil in rekel: "Rojen si v moji eparhiji (pravoslavna škofija)". V nadaljnem pogovoru se je zanimal, če imam družino, kje sem v službi... Na koncu najinega spoznavanja me je prosil, da mu potrpežljivo in brez razburjenja povem vse o mojem dogodku. Povedal sem mu od začetka do konca. Dokler sem govoril, me je pozorno gledal in poslušal. Včasih se je prekrižal, se čudil in se zahvaljeval Bogu za njegovo milost, govoreč: "Gospod usmili se, Gospod velika je tvoja moč, sila in milost." Ko je vse slišal, mi je rekel, da je bila moja duša, po vsem sodeč, izven telesa in sem bil jaz, dokler je to trajalo, otrpnjen. "Pa te zdaj vprašam: ali si zdaj duhovno pripravljen na spoved ?" me je vprašal vladika. Ker sem mu pritrdilno odgovoril, mi je rekel, naj počastim križ in ikono in naj pokleknem. Nato je vladika vzel štolo, z njo pokril glavo in rekel: "Dušan, sin moj, zdaj se spovej vseh svojih grehov, ničesar ne zataji. Poslušal te bom, povedal spokorno molitev, potem pa boš prejel sv. obhajlo, telo in kri Kristusovo in Gospod ti bo odpustil. Odkrito povej, kaj si grešil z dejanji, besedami ali v mislih v vsem tvojem življenju. Ne boj se da bi komu povedal. To bova vedela samo Gospod in jaz, mi spovedniki smo dolžni držati to kot tajnost.

Te besede so me popolnoma osvobodile in polagoma sem povedal vse o svojih prestopkih. Med spovedjo sem pričel jokati in jeclati, ter prositi Gosoda in Mater Božjo,  da mi oprostita, ker sem klel tudi Marijo, ne samo Gospoda.

Ko sem povedal vse kar sem vedel, je vladika Vasilij dolgo čital nad mojo glavo in me večkrat vprašal, če  se kesam svoji grehov. Med jokom sem mu povedal, da se kesam iz globine srcain duše in obljubil, dav se bom v prihodnje varoval vsakega greha. Ko je končal molitve, je vzel iz moje glave štolo, jaz pa sem spet poljubil križ in ikono.