Ločitev duše od telesa ob smrti

Matael: "...sicer ne vem kako se je zgodilo, da sem od časa do časa že od svoje najzgodnejše mladosti videval duhove in se lahko z njimi celo pogovarjal... ...velik duh, odet v svetlo sivo zgubano oblačilo, mi je rekel, ko sem ga na željo očeta vprašal za zdravilo: 'Poglej umirajočo. Njena duša se že vendar pravkar dviga iz prsne jamice, ki je običajno izhod duše iz telesa.' Zdaj sem si natančneje pogledal umirajočo. Iz prsne jamice se je dvigala nekakšna meglica, se nad njo čedalje bolj širila in se tudi čedalje bolj gostila, toda kakšne človeške podobe še zdaleč nisem opazil. Ko sem to nekoliko zamišljen opazoval, mi je rekel svetlo sivi veliki duh: 'Glej kako duša  za zmeraj in za vekomaj zapušča svoje zemeljsko bivališče.' Jaz pa sem rekel: 'Zakaj ta odhajajoča duša nima nobene oblike, vi, ki ste tudi zgolj duše, pa imate prave človeške postave ?' Duh je odvrnil: 'Le še malo počakaj, šele ko bo duša povsem iz telesa, se bo spet izoblikovala in potem bo videti prav lepa in prijazna.' Medtem ko sem gledal kako se ta meglica čedalje bolj širi in gosti nad bolničino prsno jamico je telo še zmeraj živelo in občasno vzdihovalo kot nekdo, ki ga mučijo hude sanje. Po približno četrtini časa ene rimske ure je lebdela meglica, velika kot dvanajst letna deklica kakšni dve pedi nadtelesom umirajoče žene in bila z njeno prsno jamico povezana le z megličastim stebričem, debelim za prst. Stebrič je bil rdečkast, včasih se je podaljševal in potem spet tu in tam krčil, toda po vsakem podaljšanju in krčenju se je ta megličasti stebrič tanjšal in telo se je med podaljšanjem zmeraj znova boleče zdrznilo. Po približno dveh rimskih urah se je megličasti stebrič povsem ločil od prsne jamice in spodnji del je bil videti kakor rastlina z zelo veliko koreninskimi vlakni. V trenutku, ko se je megličasti stebrič ločil od prsne jamice, pa sem opazil dva pojava. Najprej je telo povsem umrlo, nato pa se je vsa belomegličasta izparina v trenutku spremnila v meni še predobro znano sosedovo ženo. Takoj se je odela v belo, bogato nagubano srajco, pozdravila prijazne duhove, ki so stali okoli nje in nato razumljivo vprašala, kje je in kaj se je z njo zgodilo. Nadvse se je tudi začudila lepi pokrajini, v kateri se je znašla. Jaz pa pokrajine nisem videl nikjer. Z to sem vprašal svojega velikega svetlo sivega duha, kje naj bi bila ta lepa pokrajina. Duh mi je rekel: 'Iz svojega telesa je ne moreš videti, to je le proizvod življenske domišljije umrle in bo šele postopoma prešla v večjo in solidnejšo resničnost.' S temi besedami me je duh odravil in potem je govoril v meni povsem neznanem jeziku... ...sčasoma so pripeljali k njej (pravkar umrli ženi) tudi obe umrli hčerki in dekli in te so prijazno pozdravile svojo nekdanjo mater in gospodarico, vendar ne tako, kot da bi bili prvi dve njeni hčerki in drugi dve njeni prejšnji služabnici, temveč kot prave, resnične prijateljice in sestre... ...svetlo sivi je rekel: '...saj ravno zaradi tebe govorijo ta posebni jezik duhov, ker nočejo, da bi jih ti razumel, natančno namreč vedo in čutijo, da si tu kot nekdo, ki lahko iz svojega telesa vidi duhove in govori z njimi, enako kot indijski gorski birmani. Vedo in čutijo tudi, da so njihova telesa še tu, toda zanje se zmenijo toliko kot ti za staro suknjo, ki si jo zavrgel, ker je bila povsem raztrgana...'. Zdaj pa bi rad le še nekoliko natančnejšo razlago zakaj se duša ob ločitvi kot meglica dviga iz prsne jamice in zakaj ne kar takoj v popolni človeški obliki...." Jezus: "...vidna meglica - vendar še vedno v človeški velikosti (formi*)  - je posledica velike tesnobe duše v trenutku ločtve. Tedaj od samega strahu in groze za nekaj trenutkov povsem omedli. Za dušo, ki se ločuje, je izreden napor, da ohrani zavest o svojem obstoju. Vsi njeni deli začnejo izjemno močno vibrirati, zato tudi najostrejše duhovno oko ne more odkriti kakšne določene oblike. Zgled iz narave bi bila lahko globoko zveneča struna harfe. Če jo močno udariš, bo nekaj časa tako hitro nihala sem ter tja, da boš tudi njeno telo videl le kot prozorno megleno nit, ko pa se struna umiri in preneha nihati, bo zaradi mirovanja njena prava oblika spet postala vidna... ...postopno se duša vse bolj umirja, s tem pa postane vidna tudi človeška oblika, ko pa se duša nazadnje povsem umiri - to se zgodi takoj po popolni ločitvi - je tudi pri priči vidna popolna človeška oblika, seveda, če se ni prej iznakazila zaradi vseh mogočih grehov..." (VJn4 128,129)

*Toda brezoblična, vendar v velikosti in približni človeški obliki (J. L.)