Iskanje resnice > Paranormalno

Že od nekdaj so me strašno zanimali paranormalni pojavi in mejna področja znanega. Že v mladosti sem strašno rad poslušal starejše, ko so pripovedovali o njihovih nenavadnih doživetjih ali o nenavadnih doživetjih njihovih staršev, starih staršev... Take zgodbe so bile pogosto povezane z pojavi ob smrti kake osebe, pogosto so pripovedovali, da se je npr. ustavila ura, ki je sicer dneve pridno tik-takala, da je vso noč pred smrtjo uhala sova in kalila nočni mir, v tistih, ki pa so jo slišala pa zbujala grozna občutja in podobno. Pripovedi pa niso bile povezane le s smrtjo kake osebe. Mamin stric Vinko je večkrat povedal zgodbo kako je na Pevniškem mostu videl samega hudiča, kljub temu, da ni bil, kolikor je meni znano, preveč veren človek.

Kar se tiče pojavov ob smri kake osebe je danes malo slišati. Ne vem ali je razlog, da je tega bilo včasih več v tem, da so ljudje umirali doma in so bila občutja močnejša, ljudje pa v manjšem tempu življenja in so jih lahko zaznali. Danes, pa ljudje umirajo skoraj praviloma v bolnicah, svojci pa med tem tečejo nor ritem življenja in takih pojavov, kljub temu, da ti pojavi še vedno obstajajo, ne zaznajo. Morda pa je razlog le v tem, da je v sodobnem svetu smrt postala tabu tema in se zaradi tega o njej ljudje ne pogovarjajo, tako pa tudi o nenavadnih pojavih povezanih z njo. Vsekakor pa je dejstvo tudi to, da če nekomu pričneš pripovedovati o nenavadnem doživetju, da te ima večina če že ne za verskega ali kakega drugega fanatika, pa vsaj za rahlo trčenega tipa. Tako izkušnjo sem doživel pred leti na lastni koži. Nekega večera smo sedeli, jaz žena, moja mama, otroci v kuhinji, ko je nekje v stanovanju nekaj silovito počilo . Vstal sem in se odpravil na ogled po stanovanju, da ugotovim razlog poka. Moj površen pregled ni ugotovil ničesar. Naslednji dan pa le odkrijemo v dnevni sobi razbito keramiko, ki je visela na sten nad nizko omaro. Videti je bilo, da se je odlomila kljukica, ki je držala keramiko, ki je bila prilepljena na leseno desko, obešeno na žebljičku, ki je bil zabit v steno. No, sem si mislil, pa smo našli vzrok včerajšnjega poka, ki nas je zaradi svoje silovitosti solidno prestrašil. Ta dogodek pa je bil šele uvod v še bolj pestro dogajanje. Dva dni po tem dogodku z ženo močno spiva, ko se nenadoma prižge luč. Tri 100 watne žarnice posvetujo v naju in naju z groznim občitkom vržejo iz prijetnega spanca. Srce mi je utipalo kot pobesnelo. Vsedla sva se na posteljo se spogledala in žena reče: Kaj pa je zdaj to. V mislih pričnem iskati logično razlago. Med tem se luč prične ugašati in ponovo prižigati, skratka utripati v spremenljivo dolgih intervalih. V spalnici smo imeli elektronsko zatemnilno stikalo, zato sem ženi rekel: Verjetno je crknil triak v stikalu (to je elektronski element, ki se običajno uporablja v takih napravah). Mislil sem si, kaj pa bi bilo drugega kot da je crknilo stikalo saj se na elektoniko vendar kar nekoliko spoznam, saj sem v srednješolskih letih naredil kar nekaj takih naprav. Ker je luč kar in kar utripala je žena rekla: Daj naredi nekaj, da bo luč ugasnila. Ker sem vedel, da ima stikalo stekleno bučno varovalko sem ženi rekel: varovalko bom ven vzel in bo mir. Rečeno storjeno. Vstanem stopim v vežo in iz omare, ki je stala nasproti spalničnih vrat vzamem manjši izvijač, se vrnem v spalnico, snamem pokrov stikala in povlečem varovalko iz njenega ležišča. Na moje veliko presenečenje je luč ša kar utripala. Stal sem pri vratih in debelo zijal v utripajočo luč, saj mi ni bilo nič jasno. Vse moje znanje elektrotehnike mi je pravilo, če prekineš tokokrog elektronska naprava preneha delovati, moja luč pa še kar utripa. Tako sem stal nekaj časa in nisem vedel kaj bi. Ok, sem si rekel, morda varovalka le ne prekinja tokokroga v celoti. Odšel sem v vežo, da bi vrnil izvijač v omaro. Za mano je prišla še žena. Ko je stopila iz spalnice je luč prenehala utripati in v spalnici je nastala tema. Tiho sva stala na hodniku in gledala skozi odprta vrata v spalnico. Nikomur pojav ni bil jasen. Nekaj časa sva še stala na hodniku, nato sva se vrnila v spalnico in odspala preostanek noči. Zjutraj, ko sva vstala sem, ko sem šel mimo vrat vrnil varovalko v svoje ležišče. Luč je ostala ugasnjena. Na nenavaden pojav sva čez dan nekoliko pozabila, toda ta se je naslednjo noč ponovil v povsem enaki obliki. Naslednje jutro sva o pojavu obvestila v.d. taščo in tasta, ki stanujeta v isti hiši v pritličju. Tudi ona dva nista vedela kaj naj si o zadevi mislita. Tretjo noč se je pojav ponovil že ko sva se odpravljala na spanje. Ker je bila ura, če se ne motim nekje okoli devere, torej še ni bilo pozno je žena skočila v spodje nadstropje po mojo v.d. taščo, da si sama ogleda pojav, jaz pa sem med tem stal na hodniku, ko je tašča prihajala po stopnicah je luč še vedno utripala, ko pa je stopila v najino stanovanje pa je ugasnila, tako, da pojava ni videla in je morala verjeti le najini besedi. Nekaj časa je čakala in ker se ni ničesar zgodilo se je vrnila v svoje stanovanje, midva pa spat. Ta pojav se je nato ponavljal še nekaj dni, vmes pa se je zgodil še en silovit pok, katerega vzrok pa nismo odkrili. Na utripanje luči smo se preprosto navadili in pojav ni več vzbujal strahu kakor na začetku, še vedno pa je bil moteč, tako da sem nekega večera ko se je utripanje znova pričelo glasno kometiral, da je pojav že prav zatežen. Po nekaj dneh sva se z ženo sestala z mojim bratom, ker smo šli naslednjega dne skupaj na dopust na Sicilijo. Med debato pričnem bratu pripovedovati o nenavadnem pojavu. Skupaj z njegovo ženo me poslušata in se rahlo nasmihata iz česar je bilo razbrati, da v zgodbo milo rečeno ne verjameta. Saj je bila res neverjetna. No pa nič sem jima rekel.

Do tu bi bilo še vse ok, obtožimo pokvarjeno stikalo za nenanaden pojav, toda čez dva dni z ženo leživa v postelji hotelske sobe na Siciliji in gledava v strop, medtem ko čakava brata da pride po naju in gremo skupaj na večerjo, nakar žena vpraša: Ali ti tudi vidiš to ? Da, luč utripa ji odgovorim in brez besed počivava dalje. Medtem brat potrka na vrata. Vstaneva in stopiva iz sobe, nakar rečem bratu: pojdi v sobo in poglej, da ugasnjena luč utripa. Stopil je v sobo in za sabo zaprl vrata. Ni trajalo dolgo, ko jo je urno primahal nazaj iz sobe in z resni glasom dejal: Res utripa. Ni važno kako sem obrnil stikalo luč utripa. Naj povem še to, da na Sicilji ni bilo elektronskega stikala ampak povsem navadno. Naslednjega večera, ko se je utripanje ponovilo je žena naglas dejala: Ljubi Bog, če mi kdo hoče kaj povedati, naj mi to pove drugače, jaz tega ne razumem. Luč je prenehala utripati in do danes se pojav ni ponovil.

Kaj naj si o pojavu mislim še danes ne vem, vem pa, da nekaj vem o elektiki, saj nisem kar tako več let obiskoval elektro fakultete. In še to: kot sem rekel na začetku, ljudje o takih pojavih ne pripovedujejo, ker se bojijo, da jih bo okolica imela za nore, če že ne vsaj trčene. Nekako tako je verjetno razmišljal tudi brat, ko sem mu o pojavu pripovedoval, ko pa je pojav občutil na lastni koži pa je mnenje spremenil, jaz pa se tudi dobro počitim, ko imam še nekoga, ki lahko nenavaden pojav potrdi.

Pri "raziskovanju" paranormalnil in znanosti mejnih pojavov se nehote srečaš z religijo, to, ono, našo vašo... Tako sem začel prebirati razno religiozno literaturo. Prvo Bagavat gito, ki je ena od svetih knjih hindujcev, nato Biblijo in zatem Kuran. Za vse te knjige, če ti padejo na nogo dobiš bolniško, hočem reči so precej debele, časa pa malo in zato je njihovo branje potekalo nekaj let. Da ne bi sproti vsega pozabil, sem si določena besedila - verze prepisal in so, oz. še bodo postavljeni na te spletne strani. Poleg tega sem se odločil, da te spletne strani založim tudi s pripovedovanji, ki sem jih omenil na začetku, torej z zanimivimi, nenavadnimi zgodbami staršev, starih staršev...

Potem pa sem v teh letih naletel še na eno področje in sicer duhovna, oz. izventelesna doživetja, ki naj bi jih doživeli nekateri ljudje. V prihodnje pa se bo morda našlo še kaj.