Dnevnik Favstine Kowalske |
  
|
Dnevnik Favstine Kowalske |
|
Dnevnik Svete Favstine Kowalske razodeva obstoj pekla. Poljska svetnica in mistikinja Favstina Kowalska na podlagi svojih videnj in Jezosovih razodetij v svojem Dnevniku na več mestij jasno priča o obstoju pekla in hudobnih duhov ter o pogubljenih dušah. Pri tem večkrat dobesedno navaja Jezusove besede. Poglejmo nekaj njenih zapisov razvrščenih po posameznih temah:
Prikazni hudobnih duhov
"Po prejemu sv. zakramenta je prišlo do izboljšanja. Ostala sem sama. Čez pol ure se je napad ponovil (izskustvo smrtnih muk), vendar ne tako močno, ker so ga omilili zdravniški posegi. Svoje trplenje sem združevala z Jezusovim trplenjem in ga darovala zase in za spreobrnjenje tistih duš, ki dvomijo o Božji dobroti. Nenadoma so mojo celico napolnile črne prikazni, polne besnosti in sovraštva do mene. Ena od njih je rekla: 'Prekleta bodi in tisti, ki je v tebi, ker nas celo v peklu začenjaš mučiti.' Ko sem izgovorila: 'In Beseda je meso postala in med nami prebivala,' so prikazni takoj s hrupom izginile' (323).
"Ko sem zvečer pisala, sem v celici zaslišala glas: 'Ne zapuščaj te skupnosti, sočustvuj nad seboj, ker te čaka veliko trplenje.' Ko sem se ozrla v smer, od koder je prihajal glas, nisem nič videla in pisala sem naprej. Tedaj sem zaslišala šum in naslednje besede: 'Če odideš, te bomo uničili. Ne muči nas.' Ko sem se ozrla, sem zagledala veliko groznih pošasti. Ko sem v mislih naredila znamenje križa,so se vse takoj razbežale. Kako strašno grd je satan! Uboge duše pogubljenih, ki morajo živeti v njegovi družbi. Že sam njegov videz je ostudnejši od vsega trplenja v peklu" (540)
Videnje pekla
"Danes me je angel vodil v brezna pekla. To je kraj velike kazni. Njegovo območje je strašno veliko. Vrste muk, ki sem jih videla, so: prva muka, ki spada k peklu, je izguba Boga; druga - neprestani očitki vesti; tretja - ta usoda se ne bo nikoli spremenila; četrta muka - ogenj, ki bo prešinjal dušo, a je ne bo uničil; to je strašna muka, to je čisto duhovni ogenj, razvnet zaradi Božje jeze; peta muka - stalna tema, strašno zadušljiv vonj; čeprav je tema, se satani in pogubljene duše med seboj vidijo in vidijo vse zlo drugih in svoje; šesta muka - neprestana satanova družba; sedma muka - strašen obup, sovraštvo do Boga, zmerjanje, preklinjanje, bogokletje. To so muke, ki jih skupaj trpijo vsi pogubljeni, toda muk še ni konec. Obstajajo še posebne muke za duše, muke čutov: kakor je kakšna duša grešila, tako je mučena na strašen in nepopisen način. Tam so grozne podzemeljske jame in brezna mučenja, kjer se eno trpljenje razlikuje od drugega. Umrla bi ob pogledu na to strašno trplenje, če bi me ne podpirala Božja vsemogočnost. Grešnik naj ve, s katerim čutom greši, s tistim bo kaznovan vso večnost. O tem pišem po Božjem naročilu, da bi se nobena oseba ne izgovarjala, da pekla ni, ali s tem, da tam nihče ni bil in ne ve, kako je tam. Jaz Favstina, sem po Božjem načrtu bila v peklenskih breznih, zato, da bi ljudem povedala in pričala,da pekel je. O tem zdaj ne smem govoriti; imam Božje naročilo, naj to zapustim v pisni obliki. Satani so me zelo sovražili, toda po Bozjem naročilu so me morali ubogati. To, kar sem napisala, je medla senca stvari, ki sem jih videla. Eno sem opazila: da je tam največ duš, ki niso verjele, da pekel obstaja. Ko sem prišla k sebi, se nisem mogla opomoči od groze, kako strašno tam duše trpijo. Prav zato še bolj goreče molim za spreobrnjenje grešnikov, neprestano nanje kličem Božje usmiljenje. O Jezus, raje bi do konca sveta trpela najhujše muke, kot da bi tebe z najmanjšim grehom žalila" (742).
Pot do pekla
"V globinah pekla sem videla veliko duš, ker niso spoštovale molka. Same so mi to povedale, ko sem jih vprašala, kaj je bil vzrok njihove pogube. To so bile redovne osebe. O moj Bog, kakšna bolečina, saj bi bile lahko ne le v nebesih, ampak celo svete. O usmiljeni Jezus, srh me spreletava ob misli, da bom morala dajati račun o svojem jeziku. V jeziku je življenje pa tudi smrt. Z jezikom pogosto tudi ubijamo. Včasih zagrešimo pravi umor - in imamo to še za majhno stvar? Resnično, takšne vesti ne razumem. Poznala sem neko osebo, ki je od druge zvedela, kaj so o njej govorili ... Hudo je zbolela. Nastopile so hude posledice. Tega ni povzročil meč, ampak jezik. O moj molčeči Jezus, usmili se nas!" (119)
"Nekega dne sem zagledala dve poti: široko s peskom in cvetjem posuto, polno veselja in glazbe ter drugega razvedrila. Ljudje, ki so šli po tej poti, so plesali in se zabavali - prišli so do konca, ne da bi opazili, da se tu pot konča. Na koncu te poti je zijal strašen prepad, namreč peklensko brezno. Duše so slepo padale v to brezno. Kot so prihajale tako so padale vanj. Bilo jih je tako veliko število, da jih ni bilo mogoče prešteti. Videla sem tudi drugo pot, bolje rečeno stezico. Bila je ozka in posuta s trnjem in kamenjem, a ljudje, ki so šli po njej, so imeli solze v očeh in bili so deležni različnega trplenja. Nekateri so padali po kamenju, se takoj dvignili in šli naprej. Na koncu poti je bil čudovit vrt, prenapolnjen z vsakaršnjo srečo. Vse duše so vstopale vanj. Takoj so pozabile na svoje trplenje" (153).
"Gospod mi je nekoč povedal: 'Majhne nepopolnosti izvoljenih oseb (* zakaj so samo nekateri izvoljeni) me bolj ranijo kakor grehi ljudi, ki živijo v svetu.' Zelo sem se razžalostila, ker Jezus okuša trplenje zaradi izvoljenih oseb, a Jezus mi je rekel: 'Ne konča se pri teh majhnih nepopolnostih. Odkril ti bom skrivnost svojega Srca, kaj trpim zaradi izvoljenih oseb - nehvaležnost izvoljene osebe za tolike milosti je stalna hrana za moje Srce. Njihova ljubezen je mlačna, tega moje Srce ne more prenesti. Te osebe me silijo, da bi jih zavrgel. Druge ne zaupajo moji dobroti in v lastnem srcu nikoli ne želijo okusiti prijetno zaupnost, marveč me iščejo nekje daleč in me ne najdejo. To nezaupanje moji dobroti me najbolj rani. Če vas niti moja smrt ni prepričala o moji ljubezni do vas,kaj vas potem še lahko prepriča? Pogosto me kdo smrtno rani, a me nihče ne potolaži. Okoriščajo se z mojimi milostmi, da bi me žalili. Nekateri prezirajo moje milosti in vse dokaze moje ljubezni; nočejo poslušati mojega klica in gredo v peklensko brezno. Ta izguba duš me pogreza v smrtno žalost. Čeprav sem Bog, tu duši ne morem nič pomagati, ker me prezira. Obdarjena s svobodno voljo me more zaničevati ali me ljubiti. Ti, oskrbnica mojega usmiljenja, oznanjaj vsemu svetu mojo dobroto, tako boš potolažila moje Srce'" (580).
Tisti, ki častijo Božje usmiljenje, se ne bodo pogubili
Obljubljam, da se človek, ki bo častil to podobo (usmiljenega Jezusa), ne bo pogubil. Obljubljam mu že tu na zemlji zmago nad sovražniki, zlasti pa ob smrtni uri. Sam ga bom branil kot svojo čast (DFK 48).
"Danes sem zaslišala besede: 'Kdor zaupa v moje usmiljenje, se ne bo pogubil, ker so vse njegove zadeve moje, vsi njegovi sovražniki pa se razblinijo ob vznožju mojih nog.'" (723).
Duše propadajo kljub mojemu bridkemu trplenju. Dajem jim poslednjo možnost rešitve, to je praznik usmiljenja. Če ne bodo slavile mojega usmiljenja, bodo pogubljene vekomaj. Glasnica mojega usmiljenja, piši, oznanjaj ljudem to moje veliko usmiljenje, ker je blizu strašni dan, dan moje pravičnosti (DFK 965).
... V prihodnjem življenju bodo (verniki, ki posebej častijo in slavijo moje usmiljenje) blesteli v posebnem sijaju, nobeden ne pride v peklenski ogenj, vsakega bom ob smrtni uri posebej branil (DFK 1224).
Posredovanje za grešnike, da ne bi prišli v pekel
"V petek zjutraj, ko sem šla v kapelo k sveti maši, sem nenadoma na hodniku zagledala velik brinov grm, v njem pa groznega mačka, ki me jezno gleda in mi ovira pot v kapelo. En vzdihlaj imena Jezusovega in vse se je razpršilo. Ves dan sem darovala za umirajoče grešnike. Med sveto mašo sem posebej čutila Gospodovo bližino. Po svetem obhajilu sem polna zaupanja pogledala v Gospoda in mu rekla: 'Jezus, tako zelo ti želim nekaj povedati' - in Gospod se je name ozrl in mi rekel: 'Kaj mi želiš povedati?' Jezus, prosim te v moči tvojega nepojmljivega usmiljenja, da bi bili vsi danes umrli ljudje obvarovani peklenskega ognja, čeprav bi bili največji grešniki. Danes je petek, spomin tvoje bridke smrti na križu. Ker je tvoje usmiljenje nepojmljivo, se angeli temu ne bodo čudili.' Jezus me je priklenil na svoje Srce in rekel: 'Ljubljena hči, dobro si spoznala globino mojega usmiljenja. Storil bom, kakor me prosiš, toda vedno se združuj z mojim umirajočim Srcem in zadoščuj za moji pravičnosti. Vedi, da si me prosila za veliko zadevo; ker vidim, da ti je to narekovala čista ljubezen do mene, bom ugodil tvojim željam'" (873).
"Ko je odbila dvanajs ura, se je moja duša potopila v še globjo zbranost in v duši sem zaslišala glas: 'Ne boj se, moj otrok, nisi sama. Bojuj se pogumno, ker te podpira moja roka. Bojuj se za rešitev duš, spodbujaj jih k zaupanju v moje usmiljenje, kajti to je tvoja naloga v tem in v prihodnjem življenju.' - Po teh besedah mi je bilo dano globje razumevanje Božjega usmiljenja. Samo tisti človek bo pogubljen, ki to hoče, ker Bog ne pogublja nikogar" (1452).
Pogosto spremljam duše umirajočih (* to je bila priljubljena navada s. Favstine še pred njenim vstopom v skupnost), in zanje milo prosim zaupanja v Božje usmiljenje in moledujem Boga za zveličavno milost, ki vedno zmaguje. Božje usmiljenje večkrat v zadnjem trenutku doseže grešnika na čudežen in skrivnosten način. Kakor da bi bilo navzven vse izgubljeno, toda ni tako; duša, osvetlena z močnimi žarki skrajnega Božjega usmiljenja, se v zadnjem trenutku s tako silno ljubeznijo obrača k Bogu, da v enem samem trenutku od Boga prejme odpuščanje tako grehov kot kazni, navzven pa ne kaže nobenega znamenja ne obžalovanja ne kesanja, ker se na zunanje reči ne odziva. O kako nepojmljivo je Božje usmiljenje! Toda, o groža, so tudi duše, ki prostovoljno in zavestno zavračajo in prezirajo to milost. Tudi pri samem umiranji usmiljeni Bog daje duši svetli notranji trenutek; če duša hoče, ima možnost, da se vrne k Bogu. Toda pogosto so duše tako zelo trdovratne, da zavestno izbirajo pekel; onemogočajo molitve, ki jih druge duše izročajo Bogu, in celo prizadevanje samega Boga ..." (1698).
(Morda tole drži: mi živimo v Bogu, zato tudi vse ve in vse čutu. Naša grešna dejanja mu povzročajo neposredno bolečino. Vsako grešno dejanje Ga zaboli. Pekel je nekaj kar je izven njegove ljubezni zato ga dogajanje tam tudi ne boli. Favstina pravi, da je v peklu odsotnost Boga, verjetno to misli Očeta, ki je ljubezen)