Navigacija:  Iskanje resnice > Veliki nauk življenja > Nebesa, vica in pekel > Pekel >

Fatimska vidkinja Lucija

Previous pageReturn to chapter overviewNext page

Fatimski pastirčki so videli pekel. O obstoju pekla govori tudi prva fatimska skrivnost, ki je skupaj z drugo in tretjo skrivnostjo dobila najvišjo cerkveno potrditev v ljubilejnem letu 2000. Besedilo je napisala sestra Lucija v 'Tretjem spominu' 31. avgusta 1941 in ga je nazadnje objavila Kongregacija za navk vere v 'Fatimskem sporočilu' leta 2000. Besedilo se glasi:

 

"Naša Gospa nam je pokazala veliko ognjeno morje: zdelo se je, kakor da je pod zemljo. Videli smo hudobne duhove in duše, potopljene v ta ogenj, kakor če bi bili prosojni črni ali rjavi razbeljeni oglji v človeški obliki. Pogrezali in dvigovali so se v žarenju ognja. Nosili so jih plameni, ki so izhajali iz njih samih skupaj z oblaki dima, padajoč iz vseh strani, podobno kakor iskre ob velikih požarih, brez teže in ravnotežja, med tuljenjem zaradi muk in med kriki obupa, vzbujajoč človeku grozo in trepet od nepopisnega strahu. Hudobni duhovi so bili zaznamovani s strahotno in grozovito podobo gnusnih, nepoznanih živali, toda tudi ti so bili prosojni in črni.

 

To videnje je trajalo samo trenutek. Hvala naši dobri nebeški Materi, da nam je pred tem obljubila, da nas bo vodila v nebesa (v prvem prikazanju). Če ne bi bilo tako, mislim, da bi umrli od strahu in groza.

 

Dvignili smo pogled k naši Gospe, ki nam je polna dobrote in žalosti rekla: 'Videli ste pekel, kamor pridejo duše ubogih grešnikov. Da bi jih rešil hoče Bog na svetu vzpostaviti pobožnost do mojega brezmadežnega srca...'"

 

Videnje pekla je zelo prevzelo zlasti najmlajšo vidkinjo Jacinto. Obrnila se je na Lucijo: "Zakaj naša Gospa pekla ne pokaže grešnikom? Če bi ga videli, ne bi grešili, da ne bi prišli tja."

 

Včasih je Lucija zamišljeno Jacinto vprašala, na kaj misli, in deklica je odgovorila: "Na toliko ljudi, ki bodo morali umreti in iti v pekel. Če bi nehali Boga žaliti, ne bi šli v pekel!"

 

Fatimski pastirčki so se junaško žrtvovali za večno srečo ljudi. Lucija piše v tretjem spominu o Jacinti:

 

"Pogled v pekel jo je tako zgrozil, da se ji vse pokore in mrtvičenja niso zdele nič, samo da bi rešila nekaj duš, da ne bi prišle tja...

 

Nekateri ljudje, tudi pobožni, otrokom nočejo govoriti o peklu, da jih ne bi prestrašili. Bog pa se ga ni pomišljal pokazati trem otrokom, od katerih je bil najmlajši star samo sedem let, čeprav je vedel, da se bodo zgrozili in prestrašili skoraj do smrti.

 

Jacinta je pogosto sedla na tla na kakšen kamen in zamišljena govorila: 'Oh, pekel! Oh, pekel! Kako se mi smilijo duše, ki gredo v pekel. Živi ljudje gorijo kakor drva na ognju!'

 

Včasih se me je nenadoma oklenila in rekla: 'Jaz grem v nebesa, ti pa ostaneš tu (* mislim, da je bilo pastircem znano kdaj bo kdo zapustil zemljo). Če ti bo naša Gospa dovolila, povej vsem ljudem, kakšen je pekel, da ne bodo prišli tja!'"

 

O obstoju peklenskega ognja govori tudi fatimska molitev po vsaki desetki rožnega venca, ki jo je na koncu razodetja treh fatimskih skrivnosti naročila Devica Marija: "Ko molite rožni venec, recite po vsaki skrivnosti: 'O Jezus, odpusti nam naše grehe, obvaruj nas peklenskega ognja in privedi v nebesa vse duše, posebno še tiste, ki so najbolj potrebne tvojega usmiljenja.'"

 

V pekel pride tisti, ki umre v smrtnem grehu, ki je največja nesreča za človeka. Kaj je smrtni greh, nam nazorno razodevata Jezusova smrt na križu in pekel, dve skrajnosti Božje ljubezni, ki ju ne moremo do konca doumeti. Jezus je umrl za vse ljudi in daje vsem ljudem možnost, da bi se zveličali, a pričakuje naše sodelovanje. Nihče se ne bo pogubil brez lastne velike krivde.