Jaz (Jezus) sem odgovoril: »Vsekakor, saj sta kruh in meso eno in isto, tako kot tudi vino in kri, in kdor z Mojo Besedo uživa nebeški kruh in z ravnanjem po Besedi, torej z dejanji resnične, nesebične ljubezni do Boga in bližnjega pije vino življenja, ta uživa tudi Moje meso in pije Mojo kri. Tako kot se naravni kruh, ki ga človek zaužije, v njem Spremeni v meso in popito vino v kri, tako se tudi v človekovi duši Moj besedni kruh spremeni v meso, in vino ljubečega ravnanja v kri. Če pravim: 'Kdor uživa Moje meso, to že pomeni, da Moje besede ni sprejel samo v svoj spomin in jih razumejo njegovi možgani, temveč hkrati tudi v svoje srce. Srce pa je - kot je bilo pravkar povedano -, želodec duše, in enako velja tudi za vino, nastalo iz dejanj ljubezni, ki tako ni več vino, temveč že kri življenja. Kajti spomin in človekov razum sta v razmerju do srca skoraj nekaj takega kakor usta in naravni želodec. Dokler je naravni kruh še pod zobmi v ustih, še ni meso, temveč le kruh; ko pa prežvečen pride v želodec in ga tam prepojijo želodčni sokovi, je po svojih pretanjenih hranilih že meso, saj mu je podoben. In tako je z vinom ali z vodo - tudi ta prav gotovo vsebuje tudi takšne sestavine kakor vino, kajti brez vode, ki je podlaga za prehranjevanje vseh rastlin in živali, trta ovene. Dokler je vino še v tvojih ustih, se še ni spremenilo v kri, toda v želodcu se prav kmalu spremeni vanjo. Kdor torej sliši Mojo Besedo in jo ohrani v spominu, ta hrani kruh v ustih duše. Ko začne v možganih o tem resno premišljevati, žveči kruh z zobmi duše; kajti razum v možganih je za dušo to, kar so zobje v ustih za fizičnega človeka. Ko razum možganov predela Moj kruh, torej Moj nauk, in ga torej razume in sprejme kot polno resnico, ga mora še ljubezen sprejeti kot resnico v srcu in ga s trdno voljo udejanjiti. Če se zgodi to, se Beseda spremeni v meso in s trdno voljo do udejanjanja v kri duše; v tej pa je Moj duh, brez katerega bi bila duša enako mrtva kakor telo brez krvi. (VJn9 73,2-5)
