Angeli

...Nisem zemeljski človek, kakršni ste vi, temveč sem res Gospodov odposlanec. Ime mi je Henoh, Rafael pa se imenujem zato, ker ko sem bil v pradavnih časih kot zemeljski človek odet v meso, nisem doživel telesne smrti, prav tako kot je ni tudi prerok Elija. Kajti Gospod Bog me je v trenutku preobrazil. Toda tolikšne milosti Gospod ni izkazal samo meni, temveč tudi drugim, ki so Ga nadvse ljubili. (VJn8 10,4)

Reče angel: Saj ni sploh nobene razlike. Naj tvoj duh najprej doseže prerojenje, in tvoja misel bo v vsem vidna kot povsem dovršeno Božje čudežno delo kar je utemeljeno v Božjem redu. Nikar ne misli, da sem jaz tisti, ki to dela in opravlja; vse to deluje, povzroča in opravlja Gospodov duh, ki pravzaprav tvori in napolnjuje moje najbolj notranje bistvo; kajti angeli nismo pravzaprav nič drugega kakor izžarevajoče točke Božjega duha. Smo na določen način poosebljena, najmočneje delujoča Božja volja; naša beseda je govor Njegovih ust in naša lepota majhen zrcalni odsev Njegove neskončne krasote in neizmernega veličastva. Toda čeprav je naš Bog Gospod neskončen v veličastvu Svoje modrosti in oblasti, je v Svoji očetovski ljubezni tukaj pri vas in med vami kot človek. In prav ta ljubezen, ki vam Njega samega prikazuje kot človeka, naredi pred vami tudi nas angele za ljudi, sicer smo samo svetloba in ogenj, ki šviga skozi vse neskončne prostore kot velika, stvariteljska misel, napolnjena z besedo, močjo in voljo od večnosti do večnosti. Vi ljudje te zemlje pa ravno zdaj dobivate Duha, in še zlasti najbolj svojstven plamen ljubezni iz Božjega srca, zaradi katere šele postanete resnični Božji otroci,in imate zato izredno prednost pred nami, in mi bomo morali prehoditi vašo pot, da vam bomo postali enaki. Dokler vsi angeli ostanemo takšni, kakor smo zdaj, nismo nič drugega kakor Gospodove roke in prsti in se zganemo in premaknemo ter delujemo šele tedaj, ko nas Gospod spodbudi tako, kakor spodbudite vi svoje roke in prste k delovanju. Pri nas pripada Gospodu vse, kar vidiš na meni; nič nam ni lastno in kakorkoli samostojno, vse na nas je Gospod sam. Vi pa ste poklicani in določeni, da kar najbolj samostojno postanete to, kar je Gospod sam; kajti vam bo Gospod nekoč še rekel: "V vsem morate biti tako popolni, kakor je neskončno popoln vaš Oče v nebesih." Če pa Gospod vam ljudem tako govori, boste iz tega že popolnoma uvideli, da ste poklicani in določeni za nekaj neskočno velikega, in da je potem neskončna razlika med vami in nami. Zdaj ste seveda še zarodki v materinem telesu, ki s svojo šibko življensko močjo ne morejo graditi hiš; ko pa boste znova rojeni iz resničnega materinega telesa duha, tedaj boste tudi lahko delovali tako, kakor deluje Gospod. Povem ti še nekaj, kar vam bo Gospod sam povedal, če boste ostali povsem živi v veri in v vsej ljubezni do Njega. Glej to vam bo rekel: "Jaz delam velike reči pred vami, toda vi boste delali še večje pred vsem svetom." Ali Gospod morda govori kaj takega tudi nam? O gotovo ne, kajti mi smo vendar Gospodova volja in udejanjenje, ki sta do Gospoda v takšnem razmerju, kot da bi pričal sam proti Sebi, vi pa ste deležni takšnih napovedi. Toda s časoma bo Gospodova neskončna ljubezen, milost in preveliko usmiljenje tudi za nas angelska bitja določila pot, po kateri vam bomo postali povsem enakovredni. Pot, ki jo zdaj hodi Gospod sam, bo postala tudi pot vseh praustvarjenih duhov vseh nebes, seveda pa ne od danes na jutri, temveč postopno v neprenehnem toku nikoli končane večnosti, v kateri se kot v nikoli končanem velikem krogu iz Boga dvigamo in spuščamo, ne da bi se kdaj dotaknili skrajne črte kroga. Toda četudi je treba kaj še tako dolgo čakati, se končno vendarle zgodi, ker je zvesto in resnično v Gospodovem velikem redu; kar pa je enkrat v njem, se tudi zgodi, kdaj, pri tem res ni pomembno. Ko se enkrat zgodi, je tu, kakor da bi obstajalo že od vekomaj. (VJn3 180:1-12)