Henoh o Bogu

Henoh: "O očetje in vi sinovi poldneva! Seme je ljubezen, ljubezen je življenje in življenje je beseda. Beseda pa je od vekomaj prebivala v Bogu. Bog sam je bil v besedi, kakor beseda v Njem. Vse stvari in mi sami smo nastali iz te besede in te besede ne more izgovoriti nihče razen Boga. Ta beseda pa je pravo Božje ime in nihče ne more izgovoriti tega imena in to ime je neskončna Ljubezen najsvetejšega Očeta in mi moramo to ljubezen spoznati v sebi in z njo potem ljubiti iz vseh moči in sil Njega, katerega Ljubezni se moramo skupaj z vsem zahvaliti za preradostno bivanje. To pa je večno življenje, da ga kot takšnega spoznamo v ljubezni do Boga, to pomeni: da s svojo ljubeznijo spoznamo ljubezen v Bogu, našem najsvetejšem Očetu in večno življenje v njej. Če pa opazujemo svoje telesno oko in se zavedamo, kako daleč lahko z njim vidimo, je vendar očitno in resnično, da nam takšna luč ni bila podeljena zato, da bi lenarili, marveč, da bi hodili in bili dejavni. Kdo bi pa lahko dvomil, da nekdo ne bi hotel doseči cilja, ki ga je zagledal, ko ima povrh vsega še dve nogi, da lahko pride na cilj ? Ker nam je prav tako kot oči in noge podarjen tudi notranji, čustveni vid in lahko s tem vidom uzremo ljubezen, imamo vendar tako kot telesne noge tudi svobodno voljo, s katero krepko zasledujemo ta cilj vsega življenja in tako lahko vse svoje bitje privedemo do ljubezni, ki ga potem povsem prevzame, daoži i v celoti. In ko smo to izpeljali, kako na večno življenje ne bi bilo naše, kakor je naša luč telesnih oči. Ali mislite, da je to življenje slepilo? Tedaj vprašam: ali smo mi in vse stvari, ki jih vidimo, drug drugemu slepilo? Če pa že skorje ne moremo imeti za slepilo, komu bi potem še lahko prišlo na misel, da bi imel za slepilo les in najbolj notranji mozek življenja? Ali mislite, da je Gospod ustvaril zgolj žive stroje za žretje trave in mesa, da bi Se morda s tem zabaval? O resnično, Njegova najvišja modrost bi bila sposobna boljše zabave, kot da bi bila prisiljena ustvariti si travojede stroje, da bi lahko zadovoljno opazovala, kako potem ti travo in še drugo spreminjajo v smrdečo nesnago! O sramota nevere! Ali v veliki omejenosti svojih idej mislite, ko naredite ali ustvarite omejeno delo - tako časovno kot prostorsko - da tudi Bog, Neskončni, tako kot vi, sposoben omejenih idej? O, kakšna nespodobnost do Božje svetosti! O pokažite mi bitje, ki bi ga mogli vi popolnoma uničiti. Pokažite mi nekaj, ki v sebi ne bi vseboalo neskončnosti! Razdelite v duhu najmanjši prahec in potem mi pokažite zadnje delce, katerih naj ne bi bilo mogoče več deliti, ali pokažite mi seme, ki ne bi bilo sposobno neskončnega razmnoževanja. Ker pa nam že te ničeve stvari kažejo neskončnost Božjih idej, kako noro in nadvse slepo bi bilo samo pomisliti, da je Bog s tistimi bitji, ki jim je dal živo čustvo večega življenja v ljubezni do Sebe, povezal časovno omejeno idejo - On, Neskončni, nad vse Vzvišani, Sveti, Večni, poln ljubezni in vsega življenja! O očetje in otroci poldneva, poslušajte te besede, ki prihajajo iz svete višine nadvse ljubečega Očeta! Mi nimamo nobene zapovedi razen zapovedi večnega življenja, ki je ljubezen in se glasi: 'Mene, svojega Boga in svetega Očeta, ljubi iz vse ljubezni in z vso ljubeznijo, ki sem ti jo dal od vekomaj za večno življenje in kot večno življenje! Če Me ljubiš, se s tem spet povezuješ z Menoj in tvojega življenja ne bo nikoli konec, če pa to opustiš, se ločiš od življenja. Tvoje življenje zaradi tega sicer ne bo prenehalo, tudi Jaz zaradi tega večno ne bom prenehal biti tvoj Bog, ki te sodi in tudi če boš ločen od Mojega življenja, padel ob večnih prostorih globin moje jeze, resnično, tvoj večni padec ne Bo zunaj Mene! Mene, svojega Boga, ne boš nikoli izgubil, toda nadvse ljubečega, najboljšega, svetega Očeta in z Njim večno, svobodno, blaženo življenje, glej, to boš izgubil!' o očetje in otroci poldneva! To edino zapoved imamo, vsakemu otroku je že zapisana globoko v srce. Ta zapoved je živo seme, ki ga morate vi vsi posejati v svoja srca, če želite živeti kot otroci svetega Očeta, ki je Bog, svet, svet, svet od vekomaj do vekomaj. Vi očetje ste veliko govorili o pokorščini in ste s tem pošteno zrahljali srca teh otrok, jaz pa pravim, kdor ljubi, lahko pogreši pokorščino. Ali ni pokorščina duhovna pot k ljubezni, ki je cilj vsega življenja? Ko pa je nekdo po tej poti cilj dosegel, povejte, kam naj bi nato še hodil po tej poti? Zato, če je kdo še daleč od cilja, stori prav, da hodi tako dolgo, dokler ga ne doseže, ko pa ga je dosegel, naj se ga oprime z vsemi svojimi močmi in ga trdno drži, to pomeni: Boga naj ljubi nad vse, tako je prejel vse. Za večno je našel Očeta življenja in njegove svobode ne bo nikoli konec. In tako sprejmite to dragoceno seme življenja, vi očetje in vi otroci! Bog sam mi ga je dal za vas. O ljubezen! Ti si živi seme, oživi torej srca slabotnih in mrtvih! Amen, amen, amen." (BoGo1 70:10-25)