Navigacija:  Iskanje resnice > Veliki nauk življenja >

Marija

Previous pageReturn to chapter overviewNext page

Jezus: "Jaz sem Beseda. Alfa in Omega. Sem izvir življenja in ljubezni iz mene je vse nastalo. Da bi vas odrešil, sem se utelesil na zemlji. Hči, v moji Cerkvi je velika zmeda glede mojih besed, ki sem jih s križa izrekel Janezu in moji Materi. Predvsem naj vas spomnim,  da sem Jaz, Gospod kronal mojo Mater za kraljico nebes." Vassua: "Prišel si in se predstavil kot Bog in nato dvakrat rekel: 'Moja sveta Mati.' Ti, Gospod, si torej izjavil, da je sveta Marija tvoja Mati in s tem potrdil ime 'Božja Mati'. Dal si ime, ki ga protestanti zavračajo." Jezus: "Kako se veselim hči. Nisem te zaman učil. Veselim se da si razumela moja dela... Ponovno me poslušaj. Želim, da se moje besede oznanijo. Jaz, ki sem Bog, sem rasel v telesu svoje Matere. Stvarstvo, hranila je vašega Boga! Hranil sem se pri njej. Jaz, ki sem Beseda, jo ljubim in častim. Vassula, prav na začetku sem ti govoril o svojem križanju. Spomni se, da sem rekel: 'Pogledal sem svojo Mater in najni srci sta spregovorili. Dajem ti svoje ljubljene otroke, da bodo tudi tvoji otroci. Ti jim boš Mati." Vassula: "Da Gospod, toda naši bratje protestanti pravijo, da so besede, ki si jih izrekel s križa, veljale le Janezu. Ker je tvoja Mati postala 'vdova', naj bi zanjo skrbel Janez, ko tebe ni bilo več na zemlji. Prav tako pravijo, da sveta Marija ni Božja Mati." Jezus: "Moja Vassula, in Sveto pismo nikoli ne laže. Sveto pismo pravi takole: 'Mati mojega Gospoda.' Te besede je izrekla Elizabeta, ko jo je navdihnil Sveti Duh. Piše: 'Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa. Od kod meni to, da prihaja k meni Mati mojega Gospoda?' Besede, ki sem jih izrekel iz križa, so globje, kot jih razumejo mnogi. (*to velja tudi za druge njegove besede kot: 'Gospod, zakaj si me zapustil?') Častite mojo sveto Mater, ki je tudi vaša sveta Mati." (RžvB2 101-102)

 

(Jezus o Mariji) ...čistost ima tako vrednost, da je človekovo naročje moglo sprejeti vase Nezaobseglivega, kajti v njem je bila največja čistost, takšna, kot jo zmore imeti od Boga ustvarjeno bitje. Presveta Trojica stopi dol v svoji popolnosti, se naseli s svojimi tremi osebami, zapre svojo neskončnost v majhen prostor - vendar se zaradi tega ne zmanjša, kajti ljubezen Device in božja volja ga naredita prostranega, da iz tega prostora nastanejo nebesa - ter se razodene v svojih značilnostih: Oče, ki je na novo Stvarnik ustvarjenega bitja kakor na šesti dan, ima zdaj takšno "hčerko", ki ga je resnično vredna, je na najodličnejši način ustvarjena po njegovi podobi in sličnosti. Božja podoba se je v Mariji vtisnila tako razločno, da jo je v tem presegel samo Očetov Prvorojenec. Marijo moremo imenovati Očetovo Drugorojenko, kajti po popolnosti, ki ji je bila dana in jo je znala ohraniti, ter po dostojanstvu božje neveste in božje Matere ter nebeške Kraljice je prva za Sinom večnega Očeta ter druga v Očetovi večni misli, ki je od vekomaj imel v njej veselje... ...Tudi Eva je bila ustvarjena brez madeža. Toda prostovoljno se je spridila. Marija, ki je živela v izprijenem svetu - Eva pa nasprotno v čistem - pa ni hotela okrniti svoje čistosti niti z mislijo, usmerjeno h grehu... (Ekmjbr1,1)

 

Jezus o Ani in Mariji: ..."Po čudežu mi daje Mater, ki ni najboljša le po naravi, ker se je rodila iz dveh svetnikov; ta plemenitost se je nenehno stopnjevala zaradi njene dobre volje; ni imela le brezmadežnega telesa, ampak je imela, edina med bitji, tudi brezmadežnega duha." Jezus govori avtorici: "Videla si nepretrgano rojevanje duš iz Boga. Sedaj pomisli, kakšna je morala biti lepota te duše, ki jo je Oče ustvaril še predno je nastopil čas, z zadovoljstvom gledal, ta duša je bila veselje Svete Trojice, ki je koprnela po tem, da jo okrasi s svojimi darovi in iz nje napravi dar zase. O, vsa sveta, ki jo je Bog ustvaril zase in za zveličanje ljudi! Nositeljica Odrešenika, bila si prva rešitev. Živi raj, s svojim nasmehom si začela posvečati zemljo. O duša, ustvarjena, da bi bila duša Božje matere! Ko se je iz najživahnejšega utripa troedine ljubezni utrnila ta življenska iskra, so od veselja vriskali angeli, ki v nebesih še niso videli bolj žive luči... (Ekmjbr1, 4)

 

Jezus o Mariji: "Najviši Razum, ki vse ve, je vedel, še preden je obstajal človek, da bo le-ta samega sebe oropal in ubil. In ker je večna dobrota brezmejna, si je zamislila sredstvo za uničenje krivde. Sredstvo: Jaz, Beseda. Orodje, ki naj bi iz sredstva napravilo dejavno orodje: Marija. In Devica je bila ustvarjena v vrhovni božji zamisli." (Ekmjbr1,5)

 

Jezus ob Marijenem rojstvu: "Žvižgaj, satan svojo zavist, medtem ko se rojeva ona. Ta Deklica te je premagala! Preden si bil upornik, izkrivljeni, zapeljivec, si bil že premaganec in ona zmagovalka nad teboj. Tisoč razvrščenih vojska ne more nič proti tvoji moči, proti tvojim oklepom, o trajni! In ni vetra, da bi razpršil smrad tvoje sape. In vendar te ta otroška peta, tako rožnata, da je podobna notranjosti rožnate kamelije, tako gladka in mehka, da je svila v primerjavi z njo hrapava, tako majhna, da bi lahko stopila v tulipanovo časo in si iz tega rastlinskega satena naredila čeveljček, ta drobna peta te pritiska brez strahu, te zapira v tvoj brlog. In njeno vekanje te sili k begu, sili k begu tebe, ki se ne bojiš vojska; in njen dih očiščuje svet tvojega smrada. Premagan si, njeno ime, njen pogled, njena čistost so sulice, strela in kamen, ki te prebadajo, pobijajo in zapirajo v tvoj peklenski brlog, o prekleti, ki si vzel Bogu veselje, da bi bil oče vseh ustvarjenih ljudi! Zaman si jih spridil - te, ki so bili ustvarjeni nedovžni - s tem da si jih z zvijačnostjo privedel do tega, da so spoznali in spočeli na osnovi sprijene pohote. Odvzel si Bogu veselje, da bi bil v svoji ljubljeni stvari darovalec otrok po pravilih, s pomočjo katerih bi se na zemlji, če bi jih upoštevali, obdržalo ravnotežje med spoloma in rasami, kar bi preprečevalo vojne med ljudstvi in nesreče v družinah. Če bi ubogali, bi tudi spoznali ljubezen. Še več: če bi ubogali, bi spoznali ljubezen in imeli bi jo. Polna in mirna posest tega božjega izvira, ki se od nadnaravnega spušča k nižjemu, da bi se tudi telo radovalo na svet način, telo, ki je združeno z duhom in ga je ustvaril isti, ki je ustvaril duha. Sedaj pa, o ljudje, kje je vaša ljubezen, kje so vaše ljubezni? O poželenje, preoblečeno v ljubezen. O neozdravljivi strah, da bi izgubili ljubezen zakonca zaradi njegovega poželenja in poželenja drugih. Odkar je poželenje na svetu, niste nikoli prepričani, da je srce moža ali žene res vaše. In trepetate, jočete in norite od ljubosumja. Včasih postanete tudi morilci, da bi maščevali nezvestobo, drugič ste obupani, spet drugič brez volje, včasih blazni. Glej kaj si naredil, satan, iz božjih otrok. Ti, ki si jih izpridil, bi spoznali veselje, da imajo otroke, ne da bi spoznali bolečino; veselje, da so rojeni brez strahu pred smrtjo. Toda sedaj si premagan v ženi in po ženi. Odslej bodo tisti, ki jo bodo ljubili, spet postali božji in bodo tako premagali tvoje skušnjave, da bodo lahko gledali njeno brezmadežno čistost. Odslej bodo matere, ki jim ne bo dano spočeti brez bolečine, imele njo za tolažbo..." (Ekmjbr1,5)

 

Marija o izvirnem grehu in njenemu 'ne' grehu: "..Pri drevesu najde (* Eva) zapeljivca, ki njeni neizkušenosti, njeni tako lepi deviški neizkušenosti, ki jo je tako slabo varovala, zapoje pesem laži: 'Misliš, da je to kaj hudega? Ne. Bog ti je to rekel, ker vaju hoče imeti za svoja sužnja. Mislita, da sta kralja? Saj nista niti toliko svobodna, kot je lahko žival? Njej je dovoljeno ljubiti se iz prave ljubezni. Vama ni. Živali je dovoljeno ustvarjati kot Bogu: rodila bo potomstvo in videla bo, kako po njeni želji raste družina. Vidva ne. Vama je ta radost prepovedana. Čemu sta torej ustvarjena kot moški in ženska, če moreta živeti tako? Bodita Bogova. Ne vesta, kakšna radost je biti dva v enem telesu, ki ustvarja tretje, veliko več tretjih! Ne verjamita božjim obljubam, da bosta uživala radost nad potomstvom, ko bosta gledala otroke, ki si bodo ustvarjali nove družine in bodo zaradi njih zapuščali očeta in mater. Dal vama je slepljivo življenje: pravo življenje je v spoznavanju zakonov življenja. Tedaj bosta podobna bohovom in bosta lahko rekla Bogu: 'Tebi sva enaka'.

In zapeljevanje se je nadaljevalo, ker ni bilo volje prekiniti ga, ampak želja po nadaljevanju in po poznavanju tistega, kar ni pripadalu človeku. Tedaj prepovedano drevo postane za človeški rod resnično smrtonosno, ker z njegovih vej visi sad grenkega spoznanja, ki prihaja od satana. In žena postane ženska in s kvasom satanovega spoznanja v srcu gre pohujšat Adama. Ko sta tako onečastila telo, pokvarila srce ponižala duha, sta spoznala bolečino in smrt duha, ki mu je odvzeta milost, ter telesa, ki mu je odvzeta nesmrtnost. In Evina rana je rodila trplenje, ki se ne bo končalo, dokler ne izumre zadnji par na zemlji.

Jaz sem pot dveh grešnikov prehodila v nasprotni smeri. Ubogala sem. Ubogala sem v vsakem oziru. Bog me je prosil naj bom devica. Ubogala sem. Ko sem vzljubila devištvo, ki me je napravilo tako čisto kot prvo ženo, predno je spoznala satana, me je Bog prosil, naj bom nevesta. Ubogala sem in privedla zakon do tiste stopnje čistosti, ki je bila v božji misli, ko je ustvaril dvoje prvih. Ko sem bila prepričana, da mi je usojena samota v zakonu in zaničevanje bližnega zaradi svete nerodovitnosti, tedaj me je Bog prosil, naj bom mati. Ubogala sem. Verjela sem, da bi bilo to mogoče in da tista beseda prihaja od Boga, ker se je širil v meni mir, ko sem jo slišala. Nisem pomislila: 'Zaslužila sem si to.' Nisem si rekla: 'Sedaj me bo svet občudoval, ker sem podobna Bogu, saj ustvarjam Boga.' Ne. Izničila sem se v ponižnosti.

Veselje mi je privrelo iz srca kot vejica razcvetele vrtnice. Toda takoj se je obdala z ostrim trnjem in stiskala se je v splet bolečine kot tiste veje, ki jih ovija slak. Bolečina zaradi ženinove bolečine: to je stiska v mojem veselju. Eva je hotela užitek, zmagoslavje, svobodo. Jaz sem sprejela bolečino, izničenje, suženstvo. Odpovedala sem se svojemu mirnemu življenju, ženinovemu cenjenju, svoji osebni svobodi. Nič nisem prihranila zase. Postala sem božja dekla v telesu, v srcu, v duhu in sem se mu izročila, ne samo ob deviškem spočetju, temveč tudi ob obrambi svoje časti, ob tolažbi ženina, ob načinu, ko bi tudi njega privedla do višje stopnje zakona, tako da bi midva vračala možu in ženi izgubljeno čast.

Sprejela sem Gospodovo voljo zase, za ženina, za svojega otroka. Rekla sem: 'Da' za vse tri v prepričanju, da bo Bog držal obljubo, da mi bo pomagal v bolečini neveste, ki vidi, kako jo krivo sodijo, v bolečini matere, ki ve, da bo rodila, da izroči sina bolečini.

'Da' sem rekla. Da. In dovolj. Tisti 'da' je razveljavil Evin 'ne' božjemu ukazu. 'Da, Gospod, kot ti hočeš. Spoznala bom to, kar hočeš. Živela bom tako, kot hočeš ti. Veselila se bom, če hočeš ti. Trpela bom za to, kar hočeš ti. Da, vedno da, moj Gospod, od trenutka, v katetem je tvoj žarek iz mene naredil mater, do trenutka, ko si me poklical k sebi. Da, vedno da. Vsi glasovi telesa, vse strasti srca pod bremenom tega mojega trajnega da. In zgoraj, kot na diamantnem podstavku, moj duh, ki mu manjkajo krila, da bi vzletel k tebi, kljub temu pa je gospodar vsega ukročenega jaza, tvojega služabnika, služabnika radosti, služabnika bolečine. Toda nasmehni se, o Bog. In bodi srečen. Greh je premagan. Odstranjen je, uničen. Leži pod mojo peto, opran v mojih solzah, uničila ga je moja poslušnost. Iz mene se bo rodilo novo drevo; rodilo bo Sad, ki poznal vse hudo, ker ga bo prestal v sebi, in bo dal vse dobro. K temu bodo morali priti ljudje in jaz bom srečna, če ga bodo obirali, čeprav ne bodo pomislili, da sem ga rodila jaz. Samo da se človek reši in da je Bog ljubljen, naj se z njegovo deklo počne, kar se počne z grudo, na kateri raste drevo: stopnica za vzpon". (Ekmjbr1,17) Glej tudi poglavje O izvirnem grehu.

 

Marija: "Premagala sem pohotnost, ki je nasladnost in vodi v nenasitnost, kajti vsaka neobvladana pregreha vodi k še večji pregrehi. In Evina nasladnost, sama po sebi vredna graje, je Evo pripeljala do pohote. Ni ji več zadoščalo, da se je sama zadovoljila. Svoj prestopek je hotela privesti do prefinjene intenzivnosti in je spoznala svojega tovariša ter mu postala učiteljica v pohoti. Jaz sem preusmerila položaj in namesto, da bi se spuščala navzdol, sem se vedno vzpenjala. Namesto da bi svojega poštenega tovariša potiskala navzdol, sem ga vedno privlačila navzgor in sem iz njega naredila angela." (Ekmjbr1,29)