Navigacija:  Iskanje resnice > Veliki nauk življenja > Greh >

O izvirnem grehu

Previous pageReturn to chapter overviewNext page

Jezus: "Slišali ste o izvirnem grehu - vsaj vi Judje zaneslivo. Kaj je to in v čem je ? Glejte in pošlušajte. To je staro samolubje kot oče laži in vsega zla, ki izvira iz nje. Laž pa je stara grešna materija, ki ni pravzaprav nič drugega kot pokvarjeni grešni pojav samoljubja, sebičnosti, napuha in oblastiželjnosti. Vse to je sicer nastalo iz nujno potrebne skušnjave, ki sem jo moral umestiti v duhove, da bi spoznali svojo svobodnjo voljo. Toda, čeprav je bila skušnjava nujna, pa grešni nastanek materialnih svetov kot njena posledica nikakor ni bil nujen.Bil je le iz Moje ureditve dopuščena žalostna posledica tega, da se tako številni duhovi niso hoteli upreti skušnjavi, čeprav bi to zmogli, prav tako, kot je to zmoglo šestkrat več praustvarjenih duhov, od katerih nam danes eden služi tu in se imenuje Rafael. Sovražnik, ki je nenehno sejal plevel med pšenico in ga še seje in ga bo še dolgo sejal, je torej staro samoljubje in njegovo zdaj znano spremstvo je plevel in v širšem pomenu utelešenje vse kakorkoli oblikovane materije, laž, Satan, hudič. Moja beseda pa je žlahtno in čisto pšenično seme in vaša svobodna volja je njiva, na katero Jaz kot sejalec vsega življenja trosim in sejem najčistejše zrnje Svojega večnega reda. Ne dajte se premagati samoljubju, temveč ga premagujte lahko in krepko, z razbeljenim mečem resnične, najnesebičnejše ljubezni do Mene in do vaših bližnjih bratov in sester, tako boste ohranili njivo čisto, brez plevela in boste nekoč sami kot najčistejši in najdragocenejši sad vstopili v Moje kraljestvo ter tam gledali in vodili novo in čisto duhovno stvarstvo vekomaj. Toda dobro pazite, da sovražnik ali samoljubje v vas ne zasede niti za atom prostora. Tak atom je namreč že seme pravega plevela, ki si lahko s časoma povsem prilasti vašo svobodno voljo in potem bo vaša čista duhovnost čedalje bolj prehajala v plevel materije, kjer bi potem sami postali laž, ker je vsa materija kot to, kar je, očitno največja gola laž. Najmanjši atom samoljubja v vas, zdaj Mojih učencev, se bo v tisoč letih nagrmadil kot najbolj strupen plevel in Mojo besedo bodo na ulicah in cestah obdali z najslabšim gnojem, da se ja nobena laž, polna napuha in sovraštva, ne bi spotaknila ob njo. Če pa boste ostali v Mojem redu, boste kmalu videli volkove z jagnjeti piti iz istega potoka. Podal sem vam razlago, ki doslej še ni prišla na misel nobenemu duhu,da bi iz tega lahko spoznali, kdo je tisti, ki vam edini lahko da takšen nauk in zakaj. Zaradi nauka samega gotovo ne, temveč zaradi resničnega ravnanja po njem. Zato pa ne bodite le praznoglavi in začudeni poslušalci naukov, ki jih ni pred Menoj še nikoli nihče tako odkrito oznanil ljudem kot Jaz zdaj. Prav tako ne zadošča, da le jasno spoznate, da vam je to govoril sam Bog, Oče od vekomaj, temveč morate natančno preiskati svoje srce ali se v njegovi ljubezni ne skriva atom plevela. Če ga odkrijete, ga izpulite z vsemi, še tako majhnimi koreninami in potem se na vse pretege ravnajte po Mojem redu, ki vam zdaj ni več neznan, tako boste iz tega želi resnično korist za večno življenje. (VJn4 108:1-9)

 

Marija: Premagala sem pohotnost, ki je nasladnost in vodi v nenasitnost, kajti vsaka  neobvladana pregreha vodi k še večji pregrehi. In Evina nasladnost, sama po sebi vredna graje, je Evo pripeljala do pohote. Ni ji več zadoščalo, da se je sama zadovoljila. Svoj prestopek je hotela privesti do prefinjene intenzivnosti in je spoznala svojega tovariša ter mu je postala učiteljica v pohoti. (Ekmjbr1 29.pog)

 

Jezus:"...Ali ne beremo v prvi Mojzesovi knjigi, da je Bog napravil človeka za gospodarja nad vsem, kar je bilo na zemlji, to je nad vsem razen nad Bogom in nad njegovimi angeljskimi služabniki? Ali ne beremo, da je ustvaril ženo, ki naj bi bila družica možu v radosti in v gospodovanju nad vsemi bitji? Ali ne beremo, da sta od vseh dreves smela jesti, le od drevesa spoznanja dobrega in hudega ne? Čemu? Kakšen smisel se skriva v besedah 'naj gospoduje'? Kdo pa naj gospoduje nad drevesom spoznanja dobrega in hudega? Se niste nikoli vprašali o tem, vi, ki vprašujete o toliko nepomembnih rečeh, nikoli pa ne znate vprašati svoje duše o nebeških resnicah? Vaša duša, če bi bila živa, bi vam povedala, da je, ko je v milosti, kot cvet v rokah vašega angela, ali kot cvet, ki ga poljublja sonce in ga obliva rosa Svetega Duha; greje jo in razsvetljuje, zaliva jo in krasi z nebeškimi lučmi. Koliko resnic bi vam povedala vaša duša, če bi se znali pogovarjati z njo, če bi jo ljubili kot njo, po kateri ste podobni Bogu, ki je Duh, kot je duh tudi vaša duša. Kako veliko prijateljico bi imeli, če bi ljubili svojo dušo, namesto, da jo sovražite, dokler je ne umorite; kako veliko, vzvišeno prijateljico bi imeli, s katero bi govorili o nebeških rečeh vi, ki tako hlepite po pogovorih in drug drugega uničujete s prijateljstvi, ki v primeru, če niso nevredna (včasih so tudi to), so zato skoraj kakor vedno nepotrebna in se vam sprevračajo v prazen ali škodliv hrušč popolnoma pozemeljskih besed. Ali nisem rekel: 'Če me kdo ljubi, bo spolnjeval mojo besedo; in moj Oče ga bo ljubil in prišla bova k njemu in prebivala v njem?' Duša v milosti ima ljubezen in z njo Boga, to je Očeta, ki jo ohranja, Sina, ki jo poučuje, Duha, ki jo razsvetljuje. Ima torej spoznanje, vednost, modrost. Ima luč. Pomislite torej, kakšne vzvišene pogovore bi lahko vodila z vami vaša duša. To so tisti pogovori, ki so napolnjevali tišino zaporov, tišino celic, tišino puščavskih bivališč, tišino sob bolnih svetnikov. Ti pogovori so tolažili jetnike v pričakovanju mučeništva, redovnike s klavzuro v iskanju resnice, puščavnike v hrepenenju po predčasnem spoznanju Boga, bolnike so usmerjali k prenašanju, ali kot pravim, k ljubezni do svojega križa.

Če bi znali vprašati svojo dušo, bi vam povedala, da je resničen, natančen, obsežen kot stvartstvo pomen besede 'gospoduj' tale: 'Človek naj gospoduje nad vsem, nad vsemi svojimi tremi stanji: nad nižjim, živalskim, nad srednjim, moralnim, nad višjim, duhovnim. In vse tri naj usmerja k enemu samemu cilju: imeti Boga'. Imeti ga in si ga zaslužiti z železnim gospostvom, ki si podreja vse sile jaza in jih naredi za služabnice tega edinega cilja: zaslužiti si posest Boga. Povefala bi vam, da je Bog prepovedal spoznanje dobrega in hudega, kajti dobro je zastonjsko podelil svojim stvarem, ni pa hotel, da bi spoznali hudo, ker je to po okusu sladek sad, toda ko s svojim sokom prodre v kri, povzroči vročico, ki ubija in prinaša žejo. Zato več ko pijemo tistega lažnega soka, bolj nas žeja po njem.

Vi boste oporekali: 'Čemu ga je dal? Čemu? Ker je zlo sila, ki se je rodila sama od sebe, kakor se rode pošastne bolezni v najbolj zdravem telesu.'

Lucifer je bil angel, najlepši med angeli, popoln duh, ki ga je po popolnosti prekašal le Bog. Kljub temu se je v njegovem svetlem bitju rodila meglica napuha, ki je ni razpršil. Nasprotno, zgostil jo je, ker jo je gojil. In iz tega se je rodilo zlo. Le-to je bilo, preden je bil človek. Bog je strmoglavil iz nebes tega prekletega začetnika zla, tega osneževalca nebes. Toda ostal je večni začetnik zla in, ker ni mogel več mazati nebes, je umazal zemljo.

Prispodoba drevesa nam dokazuje to resnico. Bog je bil rekel možu in ženi: 'Vse skrivnosti stvarstva spoznavajta. Toda ne prisvajajta si pravice, da postala stvarnika človeka. Da se človeški rod razmnoži, bo dovolj moja ljubezen, ki bo krožila v vaju in brez čutne pohote, v samem utripu milosti bo porajala nove Adame človeškega rodu. Vse vama darujem. Pridržujem si le skrivnost oblikovanja človeka.'

Satan je hotel vzeti človeku to umsko devištvo; s svojim kačjim jezikom se je dobrikal in božal Evine ude in oči in v njej vzbudil neurejene želje, ki jih prej nista imela, ker ju zloba še ni zastrupila.

Ona je 'videla'. In ko je videla, je hotela poskusiti. Meso se je prebudilo. Oh! Če bi tedaj poklicala Boga! Če bi stekla in mu povedala: 'Oče! Bolna sem. Kača me je pobožala in nemir je v meni.'

Oče bi jo očistil in ozdravil s svojim dihom. Kot ji je bil vdihnil življenje, tako bi ji bil povrnil nedolžnost, odstranil bi bil iz nje kačji strup in ji vcepil odpor do kače, kot je pri tistih, ki jih je napadlo zlo, pa so ozdraveli, sedaj pa nosijo podzaveszen odpor do njega. Toda Eva ne grk Očetu. Eva se vrne k kači. Tisti občutek je zanjo sladek. 'Videla je, da je sad drevesa dober za jed, prijeten za pogled, pa ga je utrgala in jedla'.

In 'je razumela'. Sedaj se je zloba že zajedla vanjo. Z novimi očmi vidi in z novimi ušesi sliši obnašanje in glasove zveri. In noro se jih je poželela. Sama je začela greh, dovršila pa ga je s tovarišem. Zato bremeni njo večja obsodba.

Ona je kriva, da je moški postal uporen do Boga in da je spoznal pohotnost in smrt. Zaradi nje ni več znal gospodovati svojim trem kraljestvom: kraljestvu duha, ker je dopustil nepokorščino duha Bogu; kraljestvu morale, ker je dovolil, da so mu zavladale strasti; kraljestvu mesa, ker ga je ponižal, do nagonskih živalskih zakonov. 'Kača me je zapeljala', pravi Eva. 'Žena mi je ponudila sad in sem jedel,' pravi Adam. In odtlej se oprijema treh človekovih kraljestev trojno poželenje.

Samo milost lahko zadrži to neusmiljeno pošast, da ne zgrabi človeka. In če je živa, zelo živa, če jo vedno bolj živo vzdržuje volja zvestega sina, tedaj lahko zaduši pošast in potem se ni ni potrebno več bati: ne notranjih tiranov, to je mesa in strasti; tudi ne zunanjih tiranov: to je sveta in njegovih mogočnikov, preganjan in smrti. Ali kot pravi apostol Pavel: 'Nobene od teh stvari se ne bojim, ker mislim, da moje živlenje ni omembe vredno, samo da dokončam svoje poslanstvo in dovršim službo, ki sem jo prejel od Gospoda Jezusa, da spričam blagovest o božji milosti.' (Ekmjbr1,17)

 

Jezus: "...Simboličen je tudi ponujeni sad, ki sta ga (* Adam in Eva) zaužila. Bil je sad poskusa, ki sta ga hotela napraviti po satanovem ščuvanju proti božji zapovedi. Jaz nisem ljudem prepovedal ljubezni. Hotel sem le, da bi se ljubili brez hudobije; kot sem jih jaz ljubil s svojo svetostjo, tako so se tudi oni morali ljubiti v svetosti čustev, ki jih ne umaže nobena pohota..." (Ekmjbr1,17)