In to vam pripovedujem zato, da bi odgnali od sebe nepotrebne skrbi; kajti vsaka skrb zaradi sveta je ravno ta materialna vez, s katero se duša iz stare Adamove brazgotine povezuje z materijo. Kolikor bolj pa se duša povezuje z materijo svojega mesa, toliko bolj mora v njej zakrneti vzgoja pravega Božjega duha; in kolikor bolj se potem duša po svoji skrbi povezuje s telesom, ki je samo po sebi zgolj sodba, gola nujnost in zato sama smrt, toliko bolj potem tudi izgublja zavest in spoznanje večnega, neuničljivega življenja v sebi. Kolikor bolj pa se ločuje od te vezi, toliko svobodnejša postaja spet v vsem, in kolikor bolj se potem povezuje z Božjim Duhom v sebi, toliko bolj živa in čedalje jasnejša postaja nato zavest in spoznanje večnega življenja v duši. Duša tistega, ki se še močno boji telesne smrti, je torej še močno povezana z mesom in in izredno slabo z duhom; kajti velika ljubezen do življenja na tem svetu je zaneslivo znamenje, da se je duša še zelo malo potrudila za večno življenje svojega duha v sebi in tega je kriva stara brazgotina, ki jo je Adam prizadejal samemu sebi in s tem vsem v njegovo meso spočetim dušam.

Toda, kot rečeno, da bi to dosegel, mora človek prej odstraniti iz telesa stari Adamov greh, to pa ne gre drugače, kot edino tako, kot sem vam pravkar povedal: duša se mora s svobodno dejavnostjo znebiti posvetnih skrbi; drugega sredsta zoper to ni. Ko pa so te odstranjene, tedaj se vse v človeku spet povrne v stari Božji red in človek je potem spet popoln človek po Božjem redu. In glej to je tisto, kar z vso pravico imenujemo "izvirni greh"; ustrezno duhovno vzeto pa je mnogotera skrb za meso Adamov greh pri vseh njegovih potomcih, ki ga je težko izkoreniniti. (VJn2 226:1,2,10)