Posvetne skrbi |
  
|
Posvetne skrbi |
|
In to vam pripovedujem zato, da bi odgnali od sebe nepotrebne skrbi; kajti vsaka skrb zaradi sveta je ravno ta materialna vez, s katero se duša iz stare Adamove brazgotine povezuje z materijo. Kolikor bolj pa se duša povezuje z materijo svojega mesa, toliko bolj mora v njej zakrneti vzgoja pravega Božjega duha; in kolikor bolj se potem duša po svoji skrbi povezuje s telesom, ki je samo po sebi zgolj sodba, gola nujnost in zato sama smrt, toliko bolj potem tudi izgublja zavest in spoznanje večnega, neuničljivega življenja v sebi. Kolikor bolj pa se ločuje od te vezi, toliko svobodnejša postaja spet v vsem, in kolikor bolj se potem povezuje z Božjim Duhom v sebi, toliko bolj živa in čedalje jasnejša postaja nato zavest in spoznanje večnega življenja v duši. Duša tistega, ki se še močno boji telesne smrti, je torej še močno povezana z mesom in in izredno slabo z duhom; kajti velika ljubezen do življenja na tem svetu je zaneslivo znamenje, da se je duša še zelo malo potrudila za večno življenje svojega duha v sebi in tega je kriva stara brazgotina, ki jo je Adam prizadejal samemu sebi in s tem vsem v njegovo meso spočetim dušam.
Toda, kot rečeno, da bi to dosegel, mora človek prej odstraniti iz telesa stari Adamov greh, to pa ne gre drugače, kot edino tako, kot sem vam pravkar povedal: duša se mora s svobodno dejavnostjo znebiti posvetnih skrbi; drugega sredsta zoper to ni. Ko pa so te odstranjene, tedaj se vse v človeku spet povrne v stari Božji red in človek je potem spet popoln človek po Božjem redu. In glej to je tisto, kar z vso pravico imenujemo "izvirni greh"; ustrezno duhovno vzeto pa je mnogotera skrb za meso Adamov greh pri vseh njegovih potomcih, ki ga je težko izkoreniniti. (VJn2 226:1,2,10)
Jezus: "... Če hoče človek duhovne reči dojeti in razumeti, mora biti njegova duša in vse drugo pred tem povsem duhovno usmerjeno; kajti vse življenje in vsa resnična svetloba in vsa resnična moč je le v duhu, ki edini vse sodi, njega pa ne more soditi nihče. Naravni človek brez duha pa je materija z obsodbo vred in njegovo naravno življenje mu je dal Božji duh le kot sredstvo, da lahko z njim, če hoče, v sebi prebuditi resnično, duhovno življenje. In tako lahko s svojo naravno pametjo že spozna Božje zapovedi kot takšne, in potem zbere voljo, da jih tudi izpolnjuje ter po njih živi in ravna. In če to stori, potem že Božji duh prodre v njegovo dušo toliko, kolikor je ta napredovala v izpolnjevanju Božjih zapovedi ter v veri v Boga in ljubezni do Njega in bližnjega. Ko pa duša v tem doseže takšno moč, da nikoli več ne more pasti nazaj, je to že zanesliv dokaz, da jo je duh iz Boga povsem prežel in v njej duhovno uravnava vse njeno spoznanje in znanje; takšna duša je s tem povsem premagala svojo prej mrtvo materijo in je z Božjim duhom, ki jo je prežel, postala duh, moč, svetloba in resnično, neuničlivo življenje, ki ga ne more usmerjati nihče več. Zato vsi iščite predvsem resnično Božje kraljestvo in njegovo pravičnost, vse drugo vam bo dodano samo od sebe; to bo namreč storil Božji duh v vas. Ne skrbite za zemeljske stvari, niti za to, kaj boste naslednji dan jedli in pili in v kaj boste oblekli svoje telo; za vse to namreč skrbijo pogani in drugi svetni ljudje, ki niso še nikoli spoznali pravega Boga. Ko bo resnični duh v vas popolnoma prerojen, boste s tem tudi vi dosegli vse, kar potrebujete." (VJn7 55:9-12)
Jezus: "...Toda ob tem je potrebno tudi paziti, da ljudem to temeljno (zemeljsko) znanje in njegovo pridobivanje ne postaneta poglavitna stvar in se vse življenje ne ubadajo s proučevanjem zapisanega in jezikov, ob tem pa pozabijo na notranje izobraževanje, ki prebuja duha, v katerem pa je navsezadnje vsa vrednost življenja. Kajti kaj pomaga človeku, če obvladuje vse pisave sveta, ter razume in govori vse človeške jezike, če gre to na škodo njegove duše? Zato iščite predvsem Božje kraljestvo na zemlji, iščite ga v sebi - vse drugo vam bo dano že z Božjim kraljestvom v vas; toda brez njega ima človek - četudi bi imel vse zaklade na zemlji in znanje vseh svetnih modrecev - toliko kot nič. Tisti, ki ima Božje kraljestvo v svojem srcu, ima vse. Ima vse, in sicer v sebi najvišje in najgloblje vede in večno življenje ter njegovo moč in oblast, in to je prav gotovo še več kot vse, kar imajo ljudje na tem svetu za največje in najdragocenejše." (VJn7 126:8-10)