Vica |
  
|
Vica |
|
Naj potoki moje krvi pogasijo ogenj duš v vicah. Vse te duše neizmerno ljubim, saj zadoščujejo moji pravičnosti; ti jim moreš prinesti olajšanje. Zajemi iz zaklada moje Cerkve vse odpustke in jih daruj zanje. Ko bi poznala njihovo trpljenje, bi zanje neprestano darovala duhovno miloščino in poravnavala dolgove moji pravičnosti (DFK 1226).
Na tretjem mestu lahko mimigrede sklepamo iz vsega tega, kako se pokore duše v vicah. Ogenj, ki jih zajema, ne bi imel moči nad njimi, če ne bi imeli nepopolnosti, zaradi katerih je treba trpeti. Te nepopolnosti so snov, ki se je ogenj lahko prime. Ko je ta snov pokončana, ni več ničesar, kar bi še moglo goreti. Dogaja se isto kot pri ognju: ko so uničene nepopolnosti, je za dušo tudi konec trplenja, ostaja ji le radost. (SJoK2 10, 5)