Nauk katoliške cerkve o peklu |
  
|
Nauk katoliške cerkve o peklu |
|
Nauk katoliške Cerkve o obstoju pekla in o njegovi večnosti se opira na Sveto pismo in na stalno učenje Cerkve. Na kratko je razložen v Katekizmu katoliške Cerkve,ki je izšel 1993. Poglejmo najpomembnejše besedilo, objavljeno pod naslovom 'Pekel':
"Zedinjeni moremo biti z Bogom samo, če se svobodno odločijo za ljubezen do njega. Toda ne moremo ljubiti Boga, če storimo velik greh zoper njega, zoper svojega bližnjega ali zoper samega sebe: 'Kdor ne ljubi, ostane v smrti. Kdor sovraži svojega brata, je ubijalec. Bi pa veste, da noben ubijalec nima v sebi večnega življenja' (1 Jn 3, 15). Naš Gospod nas opozarja, da bomo ločeni od njega, če se ne zmenimo za lajšanje velikih potreb ubogih in malih, ki so njegovi bratje. Umreti v smrtnem grehu, ne da bi se ga skesali in ne da bi sprejeli usmiljeno Božjo ljubezen, pomeni po svoji lastni svobodni izbiri ostati za večno ločeni od njega. In to je tisto stanje dokončne samoizključitve iz občestva z Bogom in z blaženimi, ki ga označujemo z besedo 'pekel'.
Jezus pogostoma govori o peklu (gehenna), o muki 'ognja, ki ne ugasne' in je prihranjen tistim, ki prav do konca svojega življenja odklanjajo vero in spreobrnjenje, in kjer morata biti pogubljena hkrati duša in telo. Jezus z resnimi besedami na znanja, da 'bo poslal svoje angele', ki bodo 'pobrali vse pohujševalce ... in jih bodo vgli v ognjeno peč (Mt 13,41-42), in da bo izrekel obsodbo: 'Proč izpred mene, v večni ogenj!' (Mt 25,41).
Nauk Cerkve zatrjuje obstoj pekla in njegovo večnost. Duše tistih, ki umrjejo v stanju smrtnega greha, gredo takoj po smrti v pekel, kjer trpijo peklenske kazni (muke), 'večni ogenj'. Glavna kazen pekla obstoju v večni ločenosti od Boga, v katerem edinem more človek imeti življenje in srečo, ki je bil zanju ustvarjen in po katerih hrepeni.
Trditve Svetega pisma in nauk Cerkve o peklu so poziv k odgovornosti, s katero mora človek uporabljati svojo svobodo z ozirom na svojo večno usodo. Te trditve so obenem nujen klic k spreobrnjenju: 'Vstopiti skozi ozka vrata, kajti široka so vrata in prostorna je pot, ki vodi v pogubo, in veliko jih hodi po njej. Kako ozka so vrata in tesna je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo' (Mt 7,13-13)
'Ker pa ne vemo ne dneva ne ure, moramo biti, kakor nas Gospod opominja, stalno čuječi, da bi bili po dovršitvi le enkratne ga teka našega zemeljskega življenja vredni stopiti z njim na ženitnino in biti prišteti med blagoslovljena in da nam ne bo kakor malopridnim in Lenin služabnikov umazano iti v večni ogenj, v zunanjo temo, kjer bo jok in škripanje z zobmi' (C 48).
Bog nikogar v naprej ne določi, da bo prišel v pekel; zato je potreben prostovoljen odvrat od Boga (smrtni greh) ter vztrajanje v njem prav do konca. V evharističnem bogoslužju in v vsakdanjih molitvah svojih vernikov prosi Cerkev za usmiljenja Boga, ki 'noče, da bi se kdo pogubil, temveč da bi vsi stopili na pot spreobrnjenja' (2 Pt 3,9):
'Sprejmi torej milostno, Gospod, naš Bog, to daritev svojih služabnikov in vse svoje družine, vodi naše dneve v svojem miru, reši nas večnega pogubljenja in pridruži nas svojim izvoljenim'" (št. 1033-1037).
"Cerkev po Kristusovem zgledu opozarja vernike na 'žalostno in britko stvarnost večne smrti', ki jo imenujemo tudi 'pekel'.