Navigacija:  Iskanje resnice > Veliki nauk življenja >

Vstajenje

Previous pageReturn to chapter overviewNext page

Jezus: "...Jaz sem Vstajenje in ti si obujena od mrtvih (* Gospod govori o prvem vstajenju, ko človekovega duha oživi Sveti Duh)... ...Bodi krotka in potrpežljiva do časa drugega vstajenja..." (RžvB8 163)

 

Jezus: "... Duša, še naprej te bom oblikoval po naši podobi, da bi te takrat, ko bo to, kar je zapisano smrti, razpadlo in bi te lahko dvignil še enkrat (* Prvo vstajenje je duhovno, to je spreobrnjenje. Drugo vstajenje bo od mrtvih), da bi hodila v naših dvorih..." (RžvB8 221)

 

In pride vstajenje in sicer prvo vstajenje; da, in sicer vstajenje tistih, ki so bili in ki so in ki bodo, in sicer do vstajenja Kristusa - kajti tako se bo imenoval. In sedaj, do vstajenja vseh prerokov in vseh tistih, ki so verjeli v njihove besede oziroma vseh tistih, ki so spolnjevali Božje zapovedi, bo prišlo ob prvem vstajenju; zato so ti prvo vstajenje. (Mozija 15,21-22)

 

Tisti dan so prišli k njemu saduceji, ki pravijo, da ni vstajenja in so ga vprašali: "Učitelj, Mojzes je rekel: če kdo umrje brez otrok, naj se njegov brat oženi z njegovo ženo in obudi potomstvo svojemu bratu. Bilo pa je pri nas sedem bratov. Prvi se je oženil in umrl. Ker ni imel otrok je zapustil ženo svojemu bratu. Tako tudi drugi in tretji, vsi do sedmega. Za vsemi je nazadnje umrla tudi žena. Čigava bo torej ob vstajenju? Vsi so jo namrečimeli za ženo." Jezus jim je odgovoril: "Motite se ker ne poznate ne Svetega pisma, ne božje moči. Ob vstajenju se ne bodo ne ženili ne možile, temveč bodo kakor angeli v nebesih. O vstajenju mrtvih pa, ali niste brali, kaj vam je rekel Bog: 'Jaz sem Bog Abrahamov in Bog Izakov in Bog Jakobov'? Ni pa Bog mrtvih, temveč živih." (Mt 22,23-32)

 

Če se oznanja, da je bil Kristus obujen od mrtvih, kako morejo nekateri izmed vas govoriti, da ni vstajenja mrtvih? Če ni vstajenja mrtvih, potem tudi Kristus ni bil obujen. Če pa Kristus ni bil obujen, je tudi naše oznanilo prazno in prazna tudi vaša vera. Poleg tega bi se tudi pokazalo, da smo lažnive Božje priče, ker smo proti Bogu pričali, češ da je obudil Kristusa, ki ga ni obudil, če je res, da mrtvi ne morejo biti obujeni. Če torej mrtvi ne morejo biti obujeni, tudi Kristus ni bil obujen. Če pa Kristus ni bil obujen, je prazna vaša vera in ste še v svojih grehih. Tedaj so izgubljeni tudi tisti, ki so zaspali v Kristusu. Če samo zaradi tega življenja zaupamo v Kristusa, smo od vseh ljudi najbolj pomilovanja vredni. Toda Kristus je vstal od mrtvih, prvenec tistih, ki so zaspali. (1 Kor 15:12-20)

 

Pa bo kdo vprašal: »Kako so lahko mrtvi obujeni? S kakšnim telesom pridejo?« Neumnež! Kar ti seješ, ne oživi, če ne umre. In to, kar vseješ, ni telo, ki bo nastalo, ampak golo zrno, bodisi pšenice ali česa drugega. Bog pa mu da telo, kakor je določil, in sicer vsakemu semenu lastno telo. Niso vsa živa bitja

iz istega mesa, ampak je drugo meso pri ljudeh, drugo pri živini, drugo pri pticah in drugo pri ribah. So nebesna in zemeljska telesa. Toda drugo je veličastvo nebesnih teles, drugo zemeljskih. Drugo je veličastvo sonca in drugo veličastvo lune in drugo veličastvo zvezd. Zvezda se namreč od zvezde razlikuje po veličastvu. Tako je tudi z vstajenjem mrtvih. Seje se v propadljivosti, obuja pa v nepropadljivosti. Kar se seje v nečasti, vstaja v veličastvu. Kar se seje v slabosti, vstaja v moči. Seje se duševno telo, vstaja duhovno telo. Če obstaja duševno telo, obstaja tudi duhovno. Tako je tudi pisano: Prvi človek Adam je postal živa duša, poslednji Adam pa oživljajoči duh. Toda ni najprej to, kar je duhovno, ampak to, kar je duševno, potem to, kar je duhovno. Prvi človek je iz prsti, zemeljski, drugi človek pa je iz nebes. Kakršen je bil zemeljski, taki so zemeljski, in kakršen je nebeški, taki so tudi nebeški. In kakor smo nosili podobo zemeljskega, bomo nosili tudi podobo nebeškega. To pa povem, bratje: meso in kri ne moreta podedovati Božjega kraljestva pa tudi propadljivost ne podeduje nepropadljivosti. Glejte, skrivnost vam povem: vsi ne bomo zaspali, vsi pa bomo spremenjeni, hipoma, kakor bi trenil z očesom, ob glasu poslednje trobente. Zadonela bo namreč in mrtvi bodo vstali nepropadljivi in mi bomo spremenjeni. Kajti to, kar je propadljivo, si mora obleči nepropadljivost, in kar je umrljivo, obleči neumrljivost. (1 Kor 15:35-53)

 

Oprti na Gospodovo besedo vam rečemo tole: mi, ki še živimo in bomo ostali do Gospodovega prihoda, nikakor ne bomo prehiteli zaspalih. Kajti sam Gospod bo ob povelju, ob nadangelskem glasu in ob Božji trobenti stopil z neba. Najprej bodo vstali tisti, ki so umrli v Kristusu. Potem pa bomo mi, ki živimo in bomo ostali, skupaj z njimi odneseni na oblakih v zrak, naproti Gospodu: tako bomo zmeraj z Gospodom. (1 Tes 4:15-17)