Navigacija:  Iskanje resnice > Veliki nauk življenja > Duša >

Bistvo duše

Previous pageReturn to chapter overviewNext page

Jezus: "Glejte, telo je materija in sestoji iz najbolj grobih pradušnih substanc, ki jih je oblast in modrost večnega Božjega duha prisilila v tisto organsko obliko, ki v vsem bistvenem najboj ustreza svobodnejši duši, ki prebiva v takšni telesni obliki. Duša, ki prebiva v telesu pa v začetku ni veliko čistejša, kakor njeno telo, ker tudi ona izvira iz nečiste praduše padlega Satana. Telo za še nečisto dušo pravzaprav ni nič drugega kakor nadvse modro in predobro in smotrno narejen očiščevalni stroj. V duši pa že prebiva čista iskra Božjega duha, iz katerega prejema v glasu vesti pravo zavest o sami sebi in o Božjem redu. Poleg tega je telo navzven opremljeno z vsakovrstnimi čuti in lahko sliši, vidi, čuti, voha in okuša; tako dobiva duša sporočila iz zunanjega sveta, dobra in resnična, slaba in lažna. Iz sodbe duha, ki prebiva v njej, kmalu v sebi čuti, kaj je dobro in kaj slabo; po drugi strani pa tudi z zunanjimi čuti svojega telesa izkuša dobro in slabo, blagodejno in boleče in druge vtise, povrh tega pa Bog po izrednem razodetju od znotraj in po besedi od zunaj, kaže duši pot Božjega reda. Tako opremljena se je duša docela sposobna sama odločati po zlahka razpoznavnem Božjem redu, kar drugače niti ne more biti, ker drugače duša sploh ne bi mogla doseči večno trajajočega, v sebi sklenjenega, pa vendar svobodnega obstoja. Kajti vsaka duša, ki hoče dalje obstajati, se mora z danimi ji sredstvi sama za svoj nadaljni obstoj oblikovati in tako rekoč izgrajevati, sicer lahko na koncu deli usodo telesa, ki kot popolnoma pokvarjeno ni več sposobno za nadaljnje in dokončno oblikovanje duše, in tedaj bo prisiljena nadaljevati svoje izpopolnjevanje v veliko manj udobnem stroju navadno zelo žalostno in boleče. Telo pa je, ker je sestavljeno iz samih delov, ki so še globoko v sodbi in zato umrljivi, pri vsakem človeku in za njegov pekel v najožjem pomenu; materija vseh svetov pa je v najširšem pomenu pekel, v katerega je človek po svojem telesu dan. Kdor skrbi za svoje telo, očitno skrbi tudi za svoj pekel, ter hrani in redi svojo sodbo in svojo smrt do svojega propada. Telo sicer mora dobiti določeno hrano, da je zmeraj sposobno ustrezno služiti duši za visoke življenske cilje; toda kdor preveč strahoma skrbi za svoje telo in poleg tega skoraj dan in noč nezadovoljen gara in se peha, očitno skrbi za svoj pekel in svojo smrt. Če telo spodbuja dušo, da se za njegovo čutno zadovoljitev na vse pretege napreza, to zmeraj izvira od številnih nečistih naravnih ali nesvobodnih duhov materije, ki v bistvu pravzaprav sestavljajo telo. Če duša preveč uboga zahteve telesa in po njih ravna, se povezuje z njimi in se na ta način spušča v svoj pekel in svojo smrt. In če duša tako ravna, greši proti Božjemu redu v sebi. Če duša z ljubeznijo in užitkom vztraja pri tem, je prav tako nečista kot najbolj nečisti in sojeni duhovi njenega telesa, ostane tako v grehu, s tem pa v peklu in v smrti. Četudi na svetu živi naprej, tako kakor njeno telo, pa je kljub temu toliko kot mrtva, občuti smrt v sebi in se je zelo boji. Kajti duša lahko v tem svojem grehu in peklu počne kar hoče, pa klub temu ne more najti življenja, čeprav ga ljubi nadvse. Vidite, v tem je tudi vzrok, zakaj tisočkrat tisoči ljudi o življenju duše po smrti njenega telesa vedo prav tako malo kakor kamen, ki leži na poti; in če jim o tem kdo kaj pove, se kvečjemu smejijo ali se celo razjezijo, poženejo modreca skozi vrata in ga pošljejo divjim svinjam predavat nauke, za katere so prepričani, da niso nič drugega kakor neumnosti in laži." (VJn2 210)

 

... In ker vi kot Satanovi potomci v sebi pač nosite še Božjega duha... (VJ3 3:5)