|
Duša |
  
|
|
Duša |
|
Glej, tega ti ne bi povedal, toda v srcu svoje duše, ali bolje svojega jaza... (VJn3 33:7)
Kaj si zdaj rekel o nekakšnem duhu v duši ? Saj je vendar duša tisto kar imenujemo duh.
Da, prijatelj, če še tega ne veš, da v vsaki duši prebiva duh vsega življenja, potem seveda še dolgo ne boš mogel razumeti, od kod mi moj delček modrosti. Veš, tako je tudi s teboj še težko govoriti, kajti z odprtimi ušesi ne slišiš in s prav tako odprtimi očmi ne vidiš ničesar. Duša je vendar samo posoda življenja iz Boga, še zdaleč pa ne življenje samo, kajti, če bi bila življenje samo, kateri preroški vol bi ji lahko kdaj čvekal nekaj o doseganju večnega življenja kot tudi nasprotno o mogoči večni smrti. Ker pa lahko duša šele po poti resnične Božje kreposti doseže večno življenje, to lahko dokažemo z mnogimi primeri, seveda ne more biti sama življenje, temveč je samo sprejemna posoda zanj.
Samo iskrica v središču duše je tisto, kar imenujemo Božji duh in resnično življenje.To iskrico je treba hraniti z duhovno hrano, ki je čista Božja beseda. S pomočjo te hrane postaja iskrica v duši večja in močnejša, navsezadnje privzame sama človeško obliko duše, nazadnje prodre skozi vso dušo in jo na koncu spremeni v svoje bitje. Potem seveda duša sama vsa postane življenje, ki se kot takšno spozna v vsej globini globin. Šele potem, ko se življenje tako do cela spozna in se čisto jasno zave samo sebe, spozna modrost iz temelja, toda dokler temu ni tako, ne moremo govoriti o kakšni modrosti. Resnična modrost je vid duha v očesu duše, ko pa duša še vprašuje kaj je duh v njej - od kod naj ji pride svetloba duha in življenja v njen oslepeli vid ? (VJn3 42:3-8)
Jezus: " To vam pripovedujem zato, da boste spoznali, kako težko in mučno je napredovati do popolnosti notranjega življenja onstran in kako lahko in sproščeno tukaj, kjer je duša odeta še v materialno telo, v katero lahko najprej odloži vso svojo materialnost, kakor in kadar le hoče, toda onstran to ni tako zlahka mogoče, ker nima več materialnega telesa in s svojimi nogami tudi ne hodi po materialnih tleh, temveč po duhovnih, iz dušinih misli in idej narejenih, ki pa nikakor niso primerna, da bi sprejela iz duše izločeno materialnost in jo za večno pokopala v sebi... Vidite, in prav tako je z materialnim deležem greha, ki se še onstran drži duše. Četudi ga duša izloči iz sebe in vrže na tla svojega sveta, ji ta trud le malo koristi, včasih celo sploh nič, ker so tla, na katerih duša v svetu duhov stoji in se po njih primerna, prav tako njen del." (VJn4 94:3,5)
Nadangel Rafael: "Vsak človek ima neumrljivo dušo in še bolj neumrljivega duha. Da pa duša kot duh, ki se je razvil iz materije, postane povsem eno z Božjim praduhom, ki se imenuje 'ljubezen', mora duša vse svoje prizadevanje samodejno usmeriti v to, da se, prvič, odtegne materji in njenim večnim zahtevam in vse svoje prizadevanje, delo in početje usmeri zgolj v čisto duhovnost, drugič pa mora neprenehoma skrbeti samo za to, da postane eno z duhom čiste Božje ljubezni, ki prebiva v njej, kajti Bog sam je v Svojem prabitju najčistejša ljubezen. Kako pa lahko človek izve, da je njegova duša postala eno z resničnim Božjim duhom v njej ? To nadvse zlahka izve iz sebe. Ko v sebi ne boš čutil več napuha, ne nepotrebnega častihlepja, nevoščljivosti, lakomnosti in hrepenenja po blišču, nobene sebičnosti, zato pa toliko več žive ljubezni do bližnjega in Boga in ti bo to povzročilo resnično srčno veselje, ki te bo močno ganilo, ko boš vse svoje imetje razdelil ubogim in zelo stiskanim bratom in sestram, da, ko boš v srcu občutil pravo bolečino, če kakšnemu revežu ne boš mogel pomagati, ko ti bo Bog vse in vsa zemlja z vsemi svojimi zakladi nič, tedaj bo tvoja duša že povsem eno z Božjim duhom v njej in bo dosegla popolnost, večno življenje, modra bo in kjer je potrebno, sposobna sama s svojo voljo delati čudeže." (VJn5 51:3-4)
Jezus: "Kjer pa duša opusti napuh in se poniža, tam se tudi čedalje bolj izolira od grobega mesa svojega telesa in je z njim povezana samo z njej sorodnim živčnim duhom..." (VJn6 111:5)
Jezus: "Bog vam bo škodo na telesu nekoč tisočkratno povrnil, toda škode na duši vam ne bo povrnil nikoli. Kajti Bog je dal duši razum, pamet, vest, svobodno voljo in postavo zato, da lahko presoja, kaj je dobro in zlo in s svojo voljo lahko izbere eno ali drugo. Po tem kar bo izbrala, pa bo tudi sama iz sebe sojena, ali za smrt ali za življenje. (VJn6 196:9)