Navigacija:  Iskanje resnice > Veliki nauk življenja > Duša >

Razvoj duše

Previous pageReturn to chapter overviewNext page

Nadangel Rafael: "Notranji duh si sicer neprenehoma prizadeva, da bi dušo čim prej naredil zrelo in povsem svobodno, vendar je ne more in ne sme niti malo siliti, ker bi tako duša postala še bolj materialna in nezrela, kot bi lahko kdaj koli postala zaradi vplivov zunanjega sveta. Zato sta bila duši v njenem telesu dana lastna volja in lasten razum, da bi se po zunanjem pouku sama odločala, ali se bo s svojo lastno voljo čedalje bolj ločevala od vsake posvetnosti in šla vase ter stopala po čedalje čistejših duhovnih poteh. Toliko, kolikor duša dejavno hodi po čedalje čistejših duhovnih poteh, se z njo staplja tudi njen notranji, čisti in onostranski duh. In ko se s svojim čedalje čistejšim razumom in s tem tudi s čedalje svobodnejšo voljo povsem loči od vsega sveta, postane enaka svojemu duhu in eno z njim, to je zedinjenje pa imenujemo duhovno prerojenje, in tako bo kot zlita s svojim duhom tudi še v telesu zmogla prav to, kar sem zmogel zdaj pred tvojimi očmi jaz, kot prav tak s svojo dušo zedinjen duh." (VJn7 69:6-7)

 

Jezus: "Bog je vsakemu človeku dal svobodno voljo, razum in tudi vest, ki ga ves čas opozarja in opominja; brez teh treh bi bil človek le navadna žival. Človeku pa sta zaradi preskusa njegove svobodne volje v njegovem mesu, v katerem se človek na tem svetu najudobneje počuti, prirojeni tudi lenoba in sebičnost. Človek pa mora iz lastne moči to spoznati kot samo po sebi slabo za njegovo dušo in to kar naprej premagovati s sredstvi, ki mu jih je Bog dal na voljo, dokler ne postane popoln gospodar nad vsemi svojimi telesnimi strastmi. To pa je čutnemu in lenemu človeku nelagodno in neprijetno; raje se prepusti svojim čedalje večjim čutnim strastem, kolikor je le mogoče, in s tem pritegne še tisoče drugih, ker je tudi njihovemu mesu prijetno kopanje v lenobi in nasladi. Kaj pa je huda posledica tega? Duša, namesto da bi se osvobodila vezi materije s pravo dejavnostjo, kot ji je svetoval Bog, in na koncu celo poduhovila in resnično oživela svoje materialno, se čedalje bolj pogreza v smrt svoje materije." (VJn7 193:1-4)

 

Roklus: "Zdaj seveda uvidim, četudi še nekoliko nejasno, da božanstvo iz resnično nadvse modrih razlogov dopušča, da se vse na zemlji dogaja tako, kot je zdaj, ker mu gre le za razvoj duše, ne pa za blagor človeških teles." (VJn5 44:3)

 

To pa je Očetova volja, da bi vsi, ki verujejo, da je Mene, Sina človekovega, poslal Oče, imeli v sebi večno življenje in Očetovo veličastvo, da bi postali in za večno ostali resnični otroci Najvišjega! Da pa bi to postali, morajo na tem svetu pod eno streho prebivati nebesa in pekel! Brez boja ni zmage! Kjer je mogoče doseči najvišje, je potrebna tudi največja dejavnost; da bi dosegli skrajnost, se je treba najprej izviti iz nasprotne skrajnosti. Kako pa bi si brez najnižjega sploh lahko zamislili kakšno najvišjo skrajnost?! Ali si lahko kdo izmed vas zamisli gore brez dolin, ki so med njimi?! Ali se višine gora ne merijo po največji globini doline?! Torej morajo obstajati zelo nizke doline, in kdor prebiva v globini doline, se mora z velikim trudom vzpenjati na gore, da pridobi najširnejši in najprostranejši razgled. Če pa ne bi bilo dolin, tudi gora ne bi bilo, in nihče se ne bi mogel povzpeti na višino s katere bi bil vsaj nekoliko nadpovprečen razgled. To je sicer samo materialna prispodoba, a vendarle skriva v sebi podobnost in ustreznost neskončno velike duhovne resničnosti, za tistega, ki more in hoče misliti, bo čedalje pomenljivejša. V območju notranjega življenja pa ste poklicani in izvoljeni, da bi dosegli najvišje, torej mora biti med vami tudi najnižje; povsem svobodno voljo pa imate zato, da z močjo, ki vam jo je Bog za večno dal v popolno last, premagate najnižje v sebi. (VJn3 178:4-8)

 

Povem vam, da je mnogoženstvo nekaj zelo slabega; zaradi prevelike telesne naslade naredi dušo povsem čutno, ostanejo pa huda pohota, vlačugarstvo in očitni zakonolom. Vsi tisti, ki so obremenjeni s to napako, ne bodo vstopili v Božje kraljestvo - le kako bi lahko? Njihova duša je preveč zakopana v mesu in ne more dojeti in začutiti nič duhovnega. Zato takšni sladostrastneži le stežka pridejo v Božje kraljestvo ali pa sploh ne morejo vanj. V čem pa je Božje kraljestvo, sem vam že temeljito pojasnil. Kdor si želi po Mojem nauku hitrega in popolnega vnovičnega rojstva svoje duše v duhu, naj živi kar se da čednostno in naj se ne da očarati in zapeljati mesu devic in žensk; kajti to usmeri življenjski smisel duše navzven, s tem pa kar se da močno ovira budnost duha v duši - brez tega pa si ni mogoče zamisliti nikakršnega popolnega vnovičnega rojstva duše v njenem duhu! Dobra zakonska zveza, združena s treznostjo, modrostjo in samozatajevanjem, ne ovira vnovičnega duhovnega rojstva, toda pohota in naslada ga onemogočita. Zato se tem nadlogam zelo ogibajte! Četudi se nasladneži obeh spolov sčasoma poglobijo vase in z velikim samozatajevanjem začnejo živeti čisto ter s pravo pokoro tudi dosežejo popolno odpuščanje svojih grehov, pa na tem svetu le stežka povsem uresničijo vnovično duhovno rojstvo ali ga sploh ne; kajti duša takšnih ljudi ima že dovolj opraviti z reševanjem iz svojega mesa, da lahko vsaj toliko zazna svarila duha, kot je nujno za njeno dobro. Takšen človek sicer lahko postane zelo dober in moder ter naredi veliko dobrega, toda težko si pridobi obilje čudežno delujoče energije. To mu bo uspelo šele v onstranstvu. Takšna duša je podobna človeku, ki je bil veliko let bolan in je hiral ter končno s pravim zdravilom ozdravel. Res da je takšen človek morda zdaj zdrav in če še naprej urejeno živi, lahko doseže tudi zdravo in visoko starost; toda le stežka doseže moč nekoga, ki je zdrav že od zibelke, saj se njegove duševne mišice, živci in vlakna zaradi dolge bolezni niso mogli neovirano izoblikovati, in - to je najpomembnejše - niso se utegnili dovolj izuriti v vsakovrstni gibčnosti in obremenitvah. (VJn8 41,3;7-10)

 

Bog se s svojo vsemogočnostjo ne vmešava niti v onstranstvu zato, da bi bila duša kar najbolj svobodna, in se zaradi Svojega večnega reda tudi nikdar ne bo. Tukaj, na tej zemlji, pa ima vsak človek za svojo dušo to prednost, da mu Božja vsemogočnost daje v uporabo vsakovrstne zaklade, s katerimi si lahko, če jih prav uporabi po Božjem nasvetu, za večno pridobi nadvse velike zaklade za svojo dušo. Onstran pa te od Boga ponujene in ustvarjene pomoči zakladov in hranil ni; tam si bo morala vsaka duša, kot podobna Bogu, vse sama ustvariti iz sebe, torej iz svoje modrosti in iz svoje povsem svobodne volje. Kako pa se ji bo godilo, če se ni nikoli prej povezala z Božjo voljo, z Njegovo modrostjo in Njegovo ljubeznijo? Povej mi, kaj bo v onstranstvu počela takšna slepa, temna in torej povsem nebogljena duša, ki si ni prej pridobila nobenih notranjih, duhovnih zakladov! Če o tem samo malo premislite, boste spoznali, kako skrajno neumno je, da ne bi želeli biti deležni najpomembnejšega časa Gospodove milosti Božje, ko nam morda nikoli več ne bo dana takšna najčudovitejša priložnost! (VJn8 9,8-9)

 

Res je, kar si rekel, da imam moč, s katero lahko uničim pekel z njegovim knezom in vsemi njegovimi hudiči vred. Toda če bi storil to, ti ne bi imel več tal pod nogami, ne bilo bi več Sonca, ne Lune in tudi zvezd ne. Kajti vse materialno stvarstvo je pravzaprav nenehna sodba po nespremenljivem redu Moje volje in moje modrosti. To mora biti in obstajati, da bi si lahko človeške duše na trdih tleh obsodbe izbojevale svobodo in popolno samostojnost večnega reda, ki ga nič ne more opustošiti. Če bi uničil vse materialno stvarstvo tako, kot Mi svetuješ, bi moral hkrati uničiti tudi vsako človeško telo, ki pa je vendarle tudi nujno sredstvo duše, ki po Moji najvišji modrosti in najglobljem spoznanju zgolj s tem sredstvom lahko doseže in pridobi večno življenje. Čeprav je telo nujno za dosego večnega življenja duše, pa utegne biti hkrati tudi največja poguba; kajti če se duša da premamiti neogibnim mikavnostim svojega mesa, jim podleže in se vanje potopi z vso svojo ljubeznijo in vsem svojim mišljenjem in hotenjem, zapade sodbi svojega lastnega kneza laži in teme, iz te pa se je skrajno težko rešiti. In glej, kar je tvoje telo za tvojo dušo, to je Zemlja za ves človeški rod. Kdor se da preveč premamiti in zaslepiti blišču njenih zakladov, tudi sam hote in prostovoljno zapade njeni sodbi in njeni materialni

smrtni obsodbi, iz te pa se je še teže rešiti. Ker pa ljudje znajo izvabiti iz zemlji čedalje več bleščečih se zakladov, da bi tako svojemu mesu zagotovili čim večjo blaginjo, udobje in užitek, pomeni to tudi posebno okrepljeno delovanje kneza pekla, ki je samo po sebi večna obsodba in s tem smrt materne in tistih duš, ki so se iz prej omenjenih vzrokov dale ujeti. S kakšno vsemogočnostjo in modrostjo pa bi se ti spoprijel z vsem tem, da bi za večno zaleglo? Tebi in vsem drugim povem: pomagale bi samo resnica, o kateri sem vas učil, moč skrajnega samoodpovedovanja ter iskrena in popolna ponižnost srca! Hoteti moraš samo to, kar spoznaš, da je prav, in ravnati ustrezno resnici; nikoli ne počni ničesar zgolj iz posvetnih razlogov - tako kot tempeljski duhovniki spodaj in tudi številni pogani -, pa boš tako v sebi premagal ves pekel in njegovega kneza. Vsi zli duhovi, ki so navzoči v celotni materiji, ti ne bodo mogli nič, in četudi bi se ti približali v neskončno veliki združbi iz materije celotnega velikega ustvarjenega človeka, bi morali kljub temu stran od tebe kakor rahle pleve in puščavski pesek pred mogočnim viharjem. Če pa so te premamili zemeljski zakladi, in bi v želji, da bi si jih pridobil še več, zanikal spoznano resnico, so te v duši že premagale moči pekla in njegovega kneza, ki se imenuje laž in tema, sodba, uničenje in smrt. (VJn8 12,4-11)

 

Glej, tako se godi vsakemu človeku, od katerega niso starši in učitelji že od najzgodnejšega otroštva strogo zahtevali, naj se v vseh  mogočih strasteh mesa zatajuje, da te ne bi zagospodovale njegovi duši in jo usmerjale. Kajti če duši zrastejo čez glavo, potem bo duša v težavnem položaju, ko bo morala ukazovati poželenju in dražem v težavnem položaju, ko bo morala ukazovati poželenju in dražem svojega mesa, ker je prav v svojem mesu postala slabotna, popustljiva in trhla. Če pa je imela duša že od mladosti modro vzgojo na temelju jasnega razuma in urjena, da postaja čedalje bolj gospodarica svojega mesa, in mesu ni dopuščala nič več, kot mu je pripadalo po naravi po Mojem redu, bo takšna duša razumljivo tudi sama od sebe ravnodušna do vsega sveta in njegovih zakladov ter drugih užitkov; in takšna duhovno močna duša obvladuje ne samo strasti svojega telesa, temveč tudi vso naravo sveta in tako tudi celoten pekel ter njegovega kneza laži in teme. Zdaj torej veste, kdo in kaj je v resnici pekel ter knez laži in teme, in kako se je treba z njim bojevati, da bo zanesljivo premagan. Če boste ravnali tako, boste ljudje te Zemlje kmalu in zlahka povsem uničili njegovo kraljestvo in postali pravi gospodarji vse Zemlje, svoje in njene narave!« (VJn8 12 15-17)