(*Leta 124 pr. Kr.) In sedaj se je zgodilo, ko je bil kralj Benjamin prenehal govoriti besede, katere mu je predal Gospodov angel, se je ozrl naokrog po množici in glej, popadali so bili na zemljo, kajti nadnje je prišel strah pred Gospodom. In sebe so bili zagledali v svojem lastnem mesenem stanju prav manj kakor zemeljski prah. In vsi so glasno klicali v en glas, rekoč: O iej milost in se skkicuj na Kristusovo odkupno kri, da bomo prejeli odpuščanje grehov in da bo naše srce očiščeno; kajti verjamemo v Jezusa Kristusa, Božjega Sina, ki je ustvaril nebesa in Zemljo in vse; ki bo prišel med človeške otroke. In zgodilo se je, potem ko so bili te besede izrekli, je nadnje prišel Gospodov Duh in navdala jih je radost in prejeli so odpuščanje grehov in imeli so mirno vest zavoljo silne vere, ki so jo imeli v Jezusa Kristusa, ki bo prišel po besedah, ki jim jih je govoril kralj Benjamin. In kralj Benjamin je spet odprl usta in jim začel govoriti, rekoč: Prijatelji moji in bratje moji, rod moj in ljudstvo moje, spet bi vas prosil za pozornost, da boste lahko slišali in razumeli preostanek mojih besed, ki vam jih bom govoril. Kajti glejte, če je védenje o Božji dobroti ta čas v vas predramilo občutje o vaši nepomembnosti in o vašem nevrednem in padlem stanju - povem vam, če ste spoznali Božjo dobroto in njegovo neprimerljivo moč in njegovo modrost in njegovo potrpežljivost in njegovo počasnost v jezi s človeškimi otroki; in tudi odkupno daritev, ki je bila pripravljena od osnovanja sveta, da bo prejel odrešitev ta, ki bo zaupal v Gospoda in bo marljivo spolnjeval njegove zapovedi in nadaljeval v veri, in sicer do konca svojega življenja, mislim na življenje umrljivega telesa - povem, da je to človek, ki prejme odrešitev preko odkupne daritve, ki je bila za vse človeštvo pripravljena za osnovanje sveta, katero je bilo vse od Adamovega padca oziroma ki je oziroma ki bo prav vse do konca sveta. In to je način, po katerem pride odrešitev. In ni druge odrešitve, razen te, o kateri je bilo govora; niti ni drugih pogojev za človekovo odrešitev, razen pogojev, ki sem vam jih povedal. Verjemite v Boga; verjemite da je in da je ustvaril vse tako v nebesih kot na Zemlji; verjemite, da ima vso modrost in vso moč tako v nebesih kot na Zemlji; verjemite, da človek ne doume vsega, kar lahko doume Gospod. In spet, verjemite, da se morate pokesati svojih grehov in jih opustiti in postati ponižni pred Bogom; in odkritosrčno prosite, da bi vam odpustil; in sedaj, če v vse to verjamete, glejte, da boste tako delali. In spet, povem vam, kakor sem rekel poprej, če ste spoznali Božjo slavo oziroma če ste vedeli o njegovi dobroti in ste okusili njegovo ljubezen in ste prejeli odpuščanje grehov, kar vas je v duši navdalo s tako silno veliko radostjo, prav tako bi želel, da bi pomnili in vedno ohranjali v spominu Božjo veličino in lastno nepomembnost in njegovo dobroto in počasnost v jezi do vas, nevrednih bitij, in postali ponižni prav do globin ponižnosti in vsak dan klicali Gospodovo ime in bili stanovitni v veri v to, kar bo prišlo, kar je bilo rečeno po angelovih ustih. In glejte, pravim vam, če boste to delali, se boste vedno radostili in navdajala vas bo Božja ljubezen in vedno boste v spominu ohranili odpuščanje grehov; in rasli boste v vedenju slave njega, ki vas je ustvaril oziroma v vedenju tega, kar je pravično in res. In ne boste si želeli raniti drug drugega, ampak mirno živeti in vsakomur dati, kar mu pripada. In ne boste trpeli, da bi bili vaši otroci lačni ali goli; niti ne boste trpeli, da bi prestopali Božje postave in se med seboj pretepali in prerekali in služili hudiču, ki je gospodar greha, oziroma je zli duh, o katerem so govorili naši očetje, ker je sovražnik vse pravičnosti. Pač pa jih boste učili hoditi po poteh resnice in treznosti; učili jih boste medsebojne ljubezni in medsebojnega služenja. In tudi sami boste šli na pomoč tistemu, ki vašo pomoč potrebuje; od svojega imetja boste dajali njemu, kateri ga potrebuje; in ne boste trpeli, da vas bo berač zamanj prosil in ga nagnali, da bo umrl. Mogoče boste rekli: Človek si je sam nakopal svojo bedo; zato bom zadržal svojo roko in mu ne bom dal od svoje hrane, niti mu ne bom dal od svojega imetja, da bi več ne trpel, kajti njegove kazni so pravične - povem pa ti o človek, kdor to dela, ta ima velik razlog za kesanje; in če se ne pokesa za to, kar je napravil, je za vekomaj pogubljen in nima deleža v Božjem kraljestvu. Kajti glejte, mar nismo vsi berači? Mar nismo vsi odvisni od istega Bitja, in sicer od Boga, za vse imetje, katerega imamo, tako za hrano in oblačila in za zlato in za srebro in za vse bogastvo, ki ga imamo vsake vrste? In glejte, prav v tem trenutku ste klicali njegovo ime in prosili za odpuščanje grehov. In mar je trpel, da ste zaman prosili? Ne; na vas je izlil svojega Duha in srce vam je navdal z radostjo in vam zaprl usta, da niste mogli najti besede, tako silno velika je bila vaša radost. In sedaj, če vam Bog, ki vas je ustvaril, od katerega je odvisno vse vaše življenje in vse, kar imate in ste, podeli, karkoli ga prosite, kar je prav, v veri, verujoč, da boste prejeli, o potem kako bi morali vi dajati od svojega premoženja, ki ga imate, drug drugemu. In če sodite človeka, ki vas prosi od vašega imetja, ki ne pripada vam, ampak Bogu, kateremu pripada tudi vaše življenje; in vendarle ničesar ne prosite, niti se ne pokesate za to, kar ste storili. Pravim vam, gorje tistemu človeku, kajti njegovo imetje bo pogubljeno z njim; in sedaj, to pravim tistim, ki so bogati, kar zadeva reči tega sveta. In spet, siromašnim pravim, vi, ki nimate in imate še zadosti, da shajate iz dneva v dan; mislim vse vas, ki odrečete beraču, ker nimate; želel bi, da bi v srcu rekli tole: Ne dam, ker nimam, če pa bi imel, pa bi dal. In sedaj, če v srcu rečete tako, ostajate brez krivde, sicer ste obsojeni; in obsodba nad vami je pravična, saj hlepite po tem, česar niste prejeli. In sedaj, zavoljo tega, o čemer sem vam govoril - to je zavoljo tega, da bi iz dneva v dan v spominu ohranjali odpuščanje svojih grehov, da lahko hodite brez krivde pred Bogom - bi želel, da bi siromašnim dajali od svojega imetja, vsak človek glede na to, kar ima, da boste hranili lačne, oblačili gole, obiskovali bolne in dajali tako duhovno kot posvetno olajšanje glede na njihove potrebe. In glejte, naj bo v vsem tem, kar delate, modrost in red; kajti ne zahteva se, da bi človek tekel hitreje, kot ima moči. In spet, potrebno je, da bi bil marljiv, da bo tako osvojil nagrado; zato naj bo v vsem, kar delate, red. In želel bi, da bi pomnili, kdor si izposodi od svojega bližnjega, mora vrniti, kar si je izposodil, tako kot se je dogovoril, sicer boš grešil; in morda boš povzročil, da bo grešil tudi tvoj bližnji. In končno, ne morem vam povedati vsega, s čimer lahko grešite; saj so raznolike poti in načini, in sicer jih je toliko, da jih ne morem prešteti. Toliko pa vam lahko povem, če ne boste bedeli nad seboj in svojimi mislimi in svojimi besedami in svojimi dejanji in se ne boste držali Božjih zapovedi in ne nadaljevali v veri v to , kar ste slišali o Gospodovem prihodu, prav do konca svojega življenja, morate biti pogubljeni. In sedaj o človek, pomni in se ne pogubi. (Mozija 4,1-30)
