Iz dnevnika Faustine Kowalske |
  
|
Iz dnevnika Faustine Kowalske |
|
Dušam, ki se bodo zatekle k mojemu usmiljenju, in dušam, ki me bodo slavile ter drugim pripovedovale o mojem usmiljenju, bom ob smrtni uri izkazal svoje neskončno usmiljenje (DFK 379).
Kdor koli moli rožni venec božjega usmiljenja, bo ob smrtni uri deležen velikega usmiljenja. Duhovniki ga bodo priporočali grešnikom kot zadnjo možnost rešitve (DFK 687).
Moje usmiljenje je tako veliko, da ga v vsej večnosti ne more doumeti noben razum, ne človeški ne angelski. Vse, kar obstaja, je izšlo iz notranjosti mojega usmiljenja. Vsaka duša bo v odnosu do mene vso večnost premišljevala o moji ljubezni in mojem usmiljenju (DFK 699).
Vsakega, ki bo molil ta rožni venec (Božjega usmiljenja), bom ob smrtni uri branil kakor svojo čast. Ko bodo drugi molili ta rožni venec ob umirajočem, bo duša prejela obljubljeno odpuščanje. Ko ob umirajočem molimo ta rožni venec, se umiri Božja jeza in dušo objame brezmejno usmiljenje ter se zaradi bridkega trpljenja mojega Sina zganejo globine mojega usmiljenja (DFK 811).
Tiste, ki širijo češčenje mojega usmiljenja, bom varoval vse življenje kakor ljubeča mati svojega otročička, ob smrtni uri pa jim ne bom sodnik, temveč usmiljeni Odrešenik. V tej poslednji uri človek nima ničesar v svojo obrambo, razen mojega usmiljenja; srečen kdor se je v življenju potapljal v studenec usmiljenja, ker ga pravičnost ne bo dosegla (DFK 1075).
Za kaznovanje imam večnost, zdaj pa jim podaljšujem čas usmiljenja. Toda gorje jim, če ne spoznajo časa mojega obiska (DFK 1160).
Trdovratne grešnike, ki bodo molili rožni venec Božjega usmiljenja, bom napolnil z mirom. Njihova zadnja ura bo srečna. Kadar bodo pri umirajočih molili ta rožni venec usmiljenja, ne bom stal med Očetom in umirajočo dušo kot pravični sodnik, ampak kot usmiljeni Odrešenik (DFK 1541).
Jezus: "Povej ljudem, moja hči, da jim v obrambo dajem svoje usmiljenje. Sam se zanje bojujem in prestajam pravično jezo svojega Očeta. (DFK 1516)
Jezus: "... Z molitvijo lahko izprosiš vse, če je to, za kar prosiš, skladno z mojo voljo." (DFK 1731)
Preden sem ustvaril ta svet, sem te ljubil z ljubeznijo, ki jo tvoje srce danes okuša; vso večnost se moja ljubezen ne bo spremenila (DFK 1754).
Vidiš, zapustil sem nebeški prestol, da bi se združil s teboj. To, kar vidiš, je šele kanček in tvoja duša od ljubezni že omedleva, toda kako se bo začudilo tvoje srce, ko me boš zagledala v vsej slavi! Toda hočem ti reči, da se mora to večno življenje začeti že tu na zemlji. Vsako sveto obhajilo te vedno bolj usposablja za večno združenje z Bogom (DFK 1810).
Glej tudi Dnevnik Favstine Kowalske o čaščenju Božlega usmiljenja.