Navigacija:  Iskanje resnice > Veliki nauk življenja > Greh > O grehu

"Ljubezen" imenujem vzgib duše, da bi uživali Boga zaradi Njega samega, sebe in bližnjega pa zavoljo Boga. "Poželjivost" pa imenujem vzgib duše, da bi uživali sebe, bližnjega in katero koli drugo telesno stvar brez ozira na Boga. če človek zaradi neukročene poželjivosti izpridi svojo lastno dušo in telo, se to imenuje "pregreha"; če škodi drugemu, je to "zločin". Vse grehe lahko razdelimo v ti dve skupini, toda pregrehe so prve. Ko izpraznejo dušo in jo privedejo v revščino, človek zapade v zločine, da bi odstranil ovire za svoje pregrehe ali jim poiskal podporo... (AoKN X,16)

 

Jezus: Deset božjih zapovedi je postava. Moj evangelij pa je nauk, ki vam to postavo tako pojasnuje, da bi jo potem radi spolnjevali. Ta postava in ta nauk bi že zadostovala, da bi ljudje postali svetniki. Tako ste vpeti v svojo človečnost, da je njena prevlada nad duhom premočna in da mu ne morete več slediti; zato padate in se obupani ustavljate. Sebi in temu, ki bi vas rad popeljal naprej, govorite z besedami evangelija; "Toda Jezus, Marija, Jožef (več ali manj tudi vsi svetniki) niso bili kakor mi. Bili so močni, v bolečini pa takoj potolaženi. Tudi v tistih redkih bolečinah, ki so jih prestajali, niso čutili strasti. Bili so že naravnost nezemeljska bitja." Tiste redke bolečine! Niso občutili strasti. Bolečina je bila naša zvesta prijateljica in imela je najrazličnejše podobe in imena. Strasti ... Ne uporabljajte tega izraza v napačnem pomenu, ne imenujte tako grešnih nagnjen, ki vas zapeljujejo. Iskreno jih imenujte "grešna nagnjenja", in to celo glavna. Ni res, da nismo vedeli za njih. Imeli smo oči in ušesa za gledanje in poslušanje in satan je naredil, da so plesala pred nami in okrog nas; kazal nam jih je na delu v vsej njihovi umazaniji oziroma nas je skušal s svojimi podtikanji. Toda ker smo hoteli biti Bogu všeč, so ta podtikanja in umazanija namesto satanovega namena dosegla ravno nasprotno. In bolj ko nas je zasledoval, bolj smo iskali zatočišče v božji luči; gnusila se nam je blatna tema, ki jo je kazal našim telesnim in duhovnim očem. V sebi pa smo spoznavali strasti v filozofskem pomenu besede. Ljubili smo domovino in v domovini bolj od vseh drugih palestinskih mest naš mali Nazaret. Čutili smo ljubezen do naše hiše, do sorodstva, prijateljev. Zakaj je ne bi smeli čutiti? Nismo bili njeni sužnji, kajti nam ne sme gospodariti nihče drug razen Boga. Toda bili so naši dobri tovariši. Moja mati je vzkliknila od veselja, ko se je po približno štirih letih vrnila v Nazaret in prestopila prag svoje hiše. Poljubila je stene, med katerimi ji je njen 'da' odprl naročje za sprejem božje 'Kali'. Jožef je veselo pozdravil sorodnike, zlasti nečake, saj je naraslo njihovo število kot leta. Z dopadanjem je opazil, da se ga meščani še spominjajo in da so ga takoj poiskali zaradi njegovih delovnih sposobnosti. Sam sem bil takrat zelo občutljiv za prijateljstva in sem zaradi Judove izdaje trpel neke vrste moralno križanje. Pa kaj zato? Tako Mati kot Jožef nista ljubezni do hiše ali sorodnikov nikoli postavljala pred božjo voljo. In nisem varčeval z besedami, če je bilo potrebno, čeprav bi si s tem lahko nakopal zavist Hebrejcev in Judovo sovraštvo. Vedel sem, da bi lahko storil, da bi ga imel v oblasti z denarjem, in to ne kot Odrešenik, ampak bogataš. Jaz, ki sem pomnožil kruh, bi lahko pomnožil tudi denar, če bi le hotel. Toda nisem prišel, da bi zadoljeval človekove materialne potrebe. Nikomur, še najmanj pa svojim poklicanim. Oznanjal sem žrtev, odtekanje, čisto in ponižno življenje. Kakšen učitelj bi bil in kakšen pravičnik, če bi samo zato dal nekomu denar za njegove duhovne in telesne potrebe, da bi ga s tem obdržal? V mojem kraljestvu postanete veliki, če si prizadevate, da bi bili 'majhni'. Kdor hoče biti velik v očeh sveta, ni sposoben za kraljevanje v mojem kraljestvu. Slama je za ležišče demonov, kajti poveličevanje sveta je v nasprotju z božjo postavo. Svet imenuje 'velike' tiste, ki znajo z nezakonitimi sredstvi zasesti najboljša mesta. Da pa bi to dosegli, uporabljajo svojega bližnjega za sredstvo, saj se po njem vzpenjajo in ga hkrati tlačijo.'Velike' imenujejo tiste, ki znajo ubijati, da bi vladali, ubijati moralno in dejansko in si s silo prilaščati položaje in dežele. Bogatijo se z izžemanjem drugih in to njihovih zasebnih in skupnih dobrin. Za 'velike' ima svet često hudodelce. Ne, 'veličina' ni v hudodelstvu, ampak v dobroti, poštenosti, ljubezni, pravičnosti. Poglejte svoje 'velike', strupene sadove ponujajo, nabrali pa so jih v svojem satanskem hudobnem notranjem vrtu! Zadnje videnje - govoriti hočem namreč o njem in zanemariti pogovor o drugem, čeprav to v veliki meri zaman, saj svet noče slišati resnice, ki ga zadeva - pojasnuje podrobnost, ki jo dvakrat omenja evangelij po sv. Mateju. To je stavek, ki se dvakrat ponovi: 'Vstani, vzemi otroka in njegovo mater in beži v Egipt;' 'Vstani, vzemi otroka in njegovo mater in se vrni v deželo Izrael.' In ti si videla (*Marija V), da je bila Marija v svoji sobici sama z otrokom. Marijino po porodno devištvo in Jožefovo čistost močno napadajo tisti, ki so sami smrdlivo blato, zato pa ne priznavajo, da bi bil lahko nekdo izmed njih perut in luč. Nesrečni so, ker imajo tako pokvarjeno dušo in duha od mesenosti tako onečaščenega, da niso sposobni pomisliti, da kdo izmed njih spoštuje žensko, ker vidi v njej dušo in ne mesenosti, da se lahko dvigne v nadnaravno ozračje ter teži samo za tem, kar je Bog. Tem zanikovalcem najlepšega, tem črvom, ki niso sposobni, da bi postali metulji, tem plazilcem, pokritim s slino svoje pohote, nesposobnim, da bi dojeli lepoto lilije, torej rečem, da je Marija bila in ostala devica in da je bila samo njena duša poročena z Jožefom, njen duh pa je bil združen samo z božjim Duhom in po njem je spočela svojega Edinorojenca, ki ga je nosila v svojem telesu: mene, Jezusa Kristusa, od Boga in Marije edinorojenega. To ni izročilo, ki bi se razcvetelo pozneje iz ljubeznivega spoštovanja do Blažene, ki je bila moja mati. To je resnica, ki je bila znana že od prvih časov. Matej se ni rodil stoletja pozneje, ampak je bil Marijin sodobnik. Matej ni bil ubog nevednež, ki bi živel v divjini in zlahka verjel vsaki neumnosti. Bil je davčni uradnik, tako bi dejali danes ... bil je carinik - mitničar, tako so rekli tedaj. Znal je videti, slišati, razumeti, ločiti resnično od neresničnega. Matej ni pisal o dejstvih, ki mu jih je pripovedoval kdo tretji. Izbral jih je iz Marijinega pripovedovanja. Ljubezen do Učitelja in resnice ga je silila, da je spraševal. Ne mislim ravno, da bi ti oporečniki Marijine nedotaknjenosti mislili, da je lagala ona. Če bi imela druge otroke, bi lahko postavili na laž njeno trditev sami moji sorodniki: Jakob, Juda, Simon in Jožef. Ti so bili namreč Matejevi součenci. Zato je bilo zanj enostavno primerjati različice, seveda, če bi jih bilo več. In Matej nikoli ne reče: 'Vstani in vzemi svojo ženo', ampak: 'Vzemi njegovo mater'. Prej pa reče: 'Devica, zaročena z Jožefom' in 'Jožef, njen ženin'. Naj mi taki ne rečejo, da je to hebrejski način izražanja, kakor da bi bilo sramotno reči 'žena'. Ne, vi zanikovalci čistosti. Že na začetku pisma beremo: '... in pridružil se bo svoji ženi.' Do časa, ko se zakon čutno izpolni, jo imenujejo 'družica', nato pa večkrat in v različnih poglavjih 'žena'. Prav tako govori o ženah Adamovih sinov. Tako o Sari, ki jo imenujejo Abrahamova 'žena': 'Sara, tvoja žena'. In: 'Vzemi svojo ženo in svoji hčeri' je bilo rečeno Lotu. In v Rutini knjigi je bilo zapisano: 'Moabka, Mahalonova žena'. In v Prvi kjigi kraljev je rečeno: 'Elkana je imel dvoje žena' in Elkana je spoznal svojo ženo Ano' in 'Heli je blagoslovil Elkana in njegovo ženo'. In v Prvi knjigi kraljev piše: 'Betsabeja, žena Hetejca Urija, je postala Davidova žena in mu je rodila sina'. In kaj beremo v modri Tobijevi knjigi? Tisto, kar vam Cerkev poje ob vaših porokah, da vas opozori na svetost v zakonu. Beremo: 'Tedaj, ko je Tobija prišel z ženo in sinom...' in 'Tobija je pobegnil s sinom in s svojo ženo'. In v evangelijih oziroma v Kristosovem času se je pisalo, pač glede na tisti čas, v sodobnem jeziku, zato ne moremo sumiti, da bi bile to napake v prepisovanju. Prav Matej pravi v 22. poglavju: '... in ko jo je prvi vzel za ženo, je umrl in zapustil ženo bratu'. Marko v 10. poglavju: 'Kdor se loči od žene ...' In Luka imenuje Elizabeto Zaharijevo ženo kar štirikrat zapovrstjo in v osmem poglavju pravi : 'Ivana, Husova žena'. Kot vidite, pri tistih, ki so sledili Gospodovim potem, to ni prepovedana beseda; ta beseda ni nečista, da bi je ne bilo spodobno izgovoriti, še manj zapisati tam, kjer je govor o Bogu in njegovih čudovitih delih. In angel, ko pravi: 'Otrok in njegova mati', dokazuje, da je bila Marija prava Jezusova mati, ni pa bila Jožefova žena. Vedno je ostala: devica poročena z Jožefom. In to je zadnji nauk teh videnj. To je svetniški sij, ki sije na Marijini in Jožefovi glavi. Nedotaknjena devica. Pravičen in čist mož. Dvoje lilij, med katerimi sem rastel in čutil vonjave njune čistosti." (Ekmjbr1,37)

 

Gospod: Glej, ozdravel si, ne greši več, da se ti ne zgodi kaj hujšega! (Izp 4,3)

 

...Tu vidimo, kolikšno nesrečo je nad nas priklical greh; zasužnjil nas je tako temeljito, da ne zmoremo, kar hočemo... (LstZiv 17:5)

 

Kaj bomo torej rekli? Je mar postava greh? Nikakor ne! Vendar greha nisem spoznal razen prek postave, saj tudi za poželenje ne bi vedel, ko postava ne bi govorila: Ne požêli! Ob tej zapovedi je greh sprostil v meni vsakršno poželenje; kajti brez postave je greh mrtev. Nekoč sem živel brez postave. Ko pa je prišla zapoved, je greh oživel in jaz sem umrl; izkazalo se je, da je zapoved, ki naj bi mi bila v življenje, bila v smrt. Greh, ki je po zapovedi dobil povod, me je namreč prevaral in me prek nje usmrtil. Tako je torej postava svéta in zapoved je svéta, pravična in dobra. Je torej to, kar je dobro, postalo zame smrt? Nikakor ne. Pač pa greh; da bi se izkazal kot greh, mi je po tem, kar je dobro, povzročil smrt. Prek zapovedi naj bi se greh pokazal v svoji čezmerni grešnosti. Vemo namreč, da je postava duhovna, medtem ko sem jaz mesen, prodan grehu. Saj ne razumem niti tega, kar delam: ne delam namreč tega, kar hočem, temveč počenjam to, kar sovražim. Če pa počenjam to, česar nočem, priznavam, da je postava dobra. Potemtakem tega ne počenjam več jaz, ampak greh, ki prebiva v meni. Vem namreč, da v meni, hočem reči v mojem mesu, ni nič dobrega; kajti dobro hoteti je sicer v moji môči, dobro delati pa ni. Ne delam namreč dobrega, ki ga hočem, marveč delam zlo, ki ga nočem. Če pa delam to, česar nočem, tega ne počenjam več jaz, ampak greh, ki prebiva v meni. V sebi torej odkrivam tole postavo: kadar hočem delati dobro, se mi ponuja zlo. Kot notranji človek namreč z veseljem soglašam z Božjo postavo, v svojih udih pa vidim drugo postavo, ki se bojuje proti postavi mojega uma in me usužnjuje postavi greha, ki je v mojih udih. Jaz nesrečnež! Kdo me bo rešil telesa te smrti? Zahvaljen bodi Bog po Jezusu Kristusu, našem Gospodu. Potemtakem z umom služim Božji postavi, z mesom pa postavi greha. (Rim 7, 7-25)

 

Varuj se torej predvsem jeze in lakomnosti, sicer boš postal otrok večne smrti! Kajti kesanje in pokora onstran groba sta kaj malo vredna, in nečisti, črni duši ne moreta veliko koristiti. Pojdi zdaj in dobro premisli te Moje besede!” (VJn2 75:13)

 

...kajti četudi meso kakšnega človeka pogosto dražijo hudobni demoni, pa njegova duša kljub temu zmeraj ostaja v Mojem duhu. Saj se morajo pogosto tudi angeli spustiti v pekel, v mlakužo vseh pregreh, in ko se vrnejo, so spet tako čisti kakor poprej v najvišjih nebesih. In tako je neredko z Mojimi brati na tej zemlji: četudi se na zunaj včasih spustijo v pekel, da bi tudi tam ohranili Božji red in oblast Božje volje, pa kljub temu ostane njihova duša čista v povezavi z Mojim duhom v njej. Skratka, kogar greh zelo poniža kakor našega cestninarja, ta je skozi greh kot angel samo za trenutek stopil v pekel, da bi tam ustvaril mir in red; brž ko pa se vrne, se mu ta zagnusi in njegova.duša je čista kot poprej. Kogar pa kot grešnika ženejo njegovi grehi samo v napuh, in če v napuhu ostane, je že hudič, pa če je na zunaj pred ljudmi videti še tako čist. Vsem vam pa povem tudi tole: Kdor koli od grešnikov in grešnic pride v vašo hišo iskat pomoči, jim nikoli ne pokažite vrat, marveč jim pomagajte, kot da ne bi nikoli grešili; in šele potem, ko ste jim pomagali, morate uporabiti vsa sredstva, da bi grešnike v prihodnje poboljšali po poti ljubezni in resnice, toda tiste prave resnice, ki zmeraj izhaja samo iz ljubezni! Prešuštnica je pri Judih po Mojzesu res grešnica, ki jo morajo takoj kamenjati, in sicer po najkrajši poti vsak, ki jo po dejanju prvi sreča. Jaz pa vam pravim: Tistega, ki sprejme begunko v svojo hišo in jo skuša rešiti dvakratno - duhovno in telesno - bom nekoč pogledal s prijaznim očesom, in njegova krivda bo pokopana v sipki pesek, katerega brazde zamete veter! Kdor pa vanjo vrže kamen, pa sam ni brez vsakega greha, ta bo moral nekoč pred Menoj prestati hudo sodbo! Kajti kdor mi prine se nazaj, kar se je izgubilo, bo nekoč v nebeškem kraljestvu deležen velikega plačila; kdor pa sodi, četudi pravično po zakonu, bo nekoč tud: pravično in strogo sojen po Moji postavi!" Tu vpraša Cirenij: "Gospod, kar si zdaj povedal, je jasno in resnično, razen nečesa, kar mi je še nekoliko nejasno, in zato bi Te rad prosil za nekoliko natančnejšo razlago. Nejasno pa je..." Rečem Jaz: "Nejasno je: Kako se more sicer čist človek zaradi greha, ki ga je storil s svojim telesom, spustiti v pekel, tam ustvariti red in mir in se končno spet povsem čist vrniti od tam. Glej, to je čisto lahko razumeti, če le veste, kaj sta pravzaprav greh in pekel v ožjem, prav tako pa tudi v širšem pomenu! - Zato bom poskusil ta dva pojma približati vašemu razumevanju, in pri tem dobro pazite z vso svojo dušo!" (Gospod): "Glejte, telo je materija in sestoji iz najbolj grobih pradušnih substanc, ki jih je oblast in modrost večnega Božjega duha prisilila v tisto organsko obliko, ki v vsem bistvenem najbolj ustreza svobodnejši duši, ki prebiva v takšni telesni obliki. Duša, ki prebiva v telesu, pa v začetku ni veliko čistejša, kakor njeno telo, ker tudi ona izvira iz nečiste praduše padlega Satana. Telo za še nečisto dušo pravzaprav ni nič drugega kakor nadvse modro in predobro in smotrno narejen očiščevalni stroj. V duši pa že prebiva čista iskra Božjega duha, iz katerega prejema v glasu vesti pravo zavest o sami sebi in o Božjem redu. Poleg tega je telo navzven opremljeno z vsakovrstnimi čuti in lahko sliši, vidi, čuti, voha in okuša; tako dobiva duša sporočila iz zunanjega sveta, dobra in resnična, slaba in lažna. Iz sodbe duha, ki prebiva v njej, kmalu v sebi čuti, kaj je dobro in kaj slabo; po drugi strani pa tudi z zunanjimi čuti svojega telesa izkuša dobro in slabo, blagodejno in boleče in druge vtise, povrh tega pa Bog po izrednem razodetju od znotraj in po besedi od zunaj, kaže duši pot Božjega reda. Tako opremljena se je duša docela sposobna sama svobodno odločati... (VJn2 209:4-11, 210:1-6)