Navigacija:  Iskanje resnice > Veliki nauk življenja > Človek >

O samoobsodbi ljudi

Previous pageReturn to chapter overviewNext page

Jezus: "Poglejte gore, polne gozdov in grmičevja. Glejte, vse to vsrkava njim ustrezne naravne duhove (elektrika, magnetni fluid) v pravi meri. Pojdite in posekajte vse gozdove po gorah, pa boste zelo kmalu občutili zelo bridke posledice takšnega početja. Zaradi tega bodo velike množice svobodnih in najsurovejših naravnih duhov čedalje bolj napolnjevale zrak, ki obdaja zemljo. In ker ne bodo našle ustreznih prostorov za bivanje in delovanje, se bodo množično sprijemale in s svojim nemirom, lakoto in žejo (nagon po asimilaciji) povzročile najhujše in vseuničujiče viharje in vse dežele tako povsem upostošile, da nato sto, pogosto tisoč let ne bo zraslo nič drugega kot tu in tam kakšen mah... Da, je morda moj volja takšna? O ne! Kjer morajo ljudje svobodno hoteti in tudi ravnati, da bi postali ljudje tudi v duhu, tam nočem Jaz sam - četudi ljudje še tako divjajo - sploh nič, temveč le dopustim, da zanesljivo dosežejo to, za kar so se tako prizadevali, kot da bi šlo za njihovo življensko srečo. Naj bodo posledice dobre ali slabe, pri Meni je to veeno. Sami pridelajo, sami imajo. Četudi vem, kaj se bo v prihodnje zgodilo, s Svojo vsemogočnostjo ne morem in ne smem posegati vmes. Če bi to storil, bi človek prenehal biti človek. Potem bi bil le še oživljen stroj... Če hočejo (ljudje) videti vso zemljo v plamenih naj le pridno uničujejo gozdove in naravni duhovi (elektrika) se bodo tako namnožili, da bo zemljo bliskovito obdalo ognjeno morje. Zato poučujte ljudi naj bodo modri, sicer bodo sami priklicali sodbo nase. Jaz pa vem, da se bo to zgodilo in klub temu ne morem in ne smem tega ovirati s Svojo vsemogočnostjo, ampak le z naukom. Ali razumete?" (VJn5 109:1-2,7)