|
Človek |
  
|
|
Človek |
|
Bog je sicer res vsemogočen, toda Njegova vsemogočnost nikogar ne naredi svobodnega, ker se mora prav iz te po naši svobodni volji in po ljubezni do Boga osvoboditi. Sicer ne bi bili nič drugega kot stoji in avtomati te božje vsemogočnosti. (SkMart 68:9)
Ko je Bog ustvaril Adama iz ilovice, je bolo to stvarjenje samo materialno in pri tem ni bilo nič duhovnega, razen Boga samega. Ko pa je nato Bog v mrtvo obliko vdihnil živo dušo in vanjo mislečega duha... (VJn1 117:4)
...Saj vendar hočem postati boljši človek, vendar pa ne morem, ker ne morem spremeniti svojega srca; Ti preoblikuj moje srce in jaz bom drug človek !
Rečem Jaz: Ravno v tem je velika skrivnost človekovega samooblikovanja ! Vse lahko naredim človeku in on ostane človek; toda srce je njegova last in ga mora oblikovati popolnoma sam, če si hoče pridobiti večno življenje. Kajti če bi jaz položil pilo na človekovo srce, bi človek postal stroj...
...Kajti kesanje in pokora onstran groba sta kaj malo vredna in nečisti, črni duši ne moreta velko koristiti. (VJn2 75:6-7,13)
Kdor želi biti svoboden, osvobojen, se mora prvo naučiti, da ni materialno telo. (BG uvod stran 6)
Krišna: "Za tistega, ki je obvladal um, je ta njegov največji prijatelj, a za tistega, ki to ni storil je um njegov največji sovražnik." (BG 6.6)
Ustvarili smo Adama, človeški lik in nato rekli angelom: "Poklonite se mu!" In vsi, razen satana, so se poklonili. On se ni hotel pokloniti. "zakaj se nisi poklonil, ko sem ti ukazal," je vprašal On. "Boljši sem od njega," je odvrnil satan. "Mene si iz ognja ustvaril, njega pa iz ilovice." "Ven iz raja!" je dejal On. "Tu se ne spodobi biti ošaben! Ven! Resnično sodiš med ponižane!" "Odloži mi kazen do njihovega oživljenja," je zaprosil satan. "Tako bodi!" je dejal On. "Ker sem zaradi tvoje zapovedi padel v zablodo," je rekel satan, "se zaklinjam, da jim bom na tvoji poti postavljal zasede. Približal se jim bom od spredaj in zadaj, z desne in z leve. Videl boš, da ti večina ne bo hvaležna!" "Ven iz raja! Od zdaj naprej boš preziran in zaničevan izobčenec, " je rekel On. "S teboj in z onimi, ki ti bodo sledili bom resnično napolnil pekel! Ti pa, o Adam in tvoja žena, prebivajta v raju in jejta, kar hočeta. Le temu drevesu se ne približujta, da se ne bi pregrešila proti sebi!" In satan jima je začel šepetati, da bi jima razkril sramne dele, ki se jih nista zavedala. Dejal je: "Vajin Gospodar vama prepoveduje to drevo samo zato, da ne bi postala angela ali nesmrtni bitji." in satan se je zaklinjal: Moj nasvet je iskren!" Tako ju je pretkano zavedel. Ko sta okusila plod drevesa sta se zavedla svojih sramnih delov in se začela pokrivati z rajskim listjem... (Ko 7:11-22)
Resnično ne moreš usmeriti na pravo pot, kogar bi rad. Gospod pokaže pravo pot, komur sam hoče in dobro ve, kdo se bo usmeril na pravo pot. (Ko 28:56)
O sinko moj (torej smo ljudje tudi po Koranu božji otroci), moli in zahtevaj opravljanje dobrih del! Odvračaj od zlih dejanj in potrpežljivo prenašaj usodo! Tvoja dolžnost je tako ravnati. Ne bodi nadut in ne obračaj se prevzetno stran od ljudi, zakaj Gospod ne mara ne ošabnega ne hvalisavega človeka. (Ko 31:17-18)
Jezus: "Vse je duhovno." Vassula: "Razumela sem: vse je nadnaravno. Tega fizično ne moremo doumeti niti razložiti. To obstaja v nadnaravnem in ne v našem 'realnem' svetu. Jezus: "Mnogi od vas pozabljate, da sem Duh in da ste tudi vi duh." (RžvB1 235)
Kajti posvetni človek je Bogu sovražnik in je bil od Adamovega padca in bo na veke vekov, če se ne preda očarljivostim Svetega Duha in ne odvrže posvetnega človeka in postane sveti preko odkupne daritve Gospoda Kristusa in postane kot otrok, ubogljiv, krotak, ponižen, potrpežljiv, poln ljubezni, pripravljen podreči se vsemu, kar se Gospodu zdi prav mu zadati, prav kakor se otrok podvrže svojemu očetu. (Mozija 3,19)
Saj ne razumem niti tega, kar delam: ne delam namreč tega, kar hočem, temveč počenjam to, kar sovražim. Če pa počenjam to, česar nočem, priznavam, da je postava dobra. Potemtakem tega ne počenjam več jaz, ampak greh, ki prebiva v meni. Vem namreč, da v meni, hočem reči v mojem mesu, ni nič dobrega, zakaj dobro hoteti je sicer v moji moči, dobro delati pa ni. Ne delam namreč dobro, ki ga hočem, marveč delam zlo, ki ga nočem. Če pa delam to, česar nočem, tega ne počenjam več jaz, ampak greh, ki prebiva v meni. V sebi torej odkrivam tole postavo: kadar hočem delati dobro, se mi ponuja zlo. Kot notranji človek namreč z veseljem soglašam z božjo postavo, v svojih udih pa vidim drugo postavo, ki se bojuje proti postavi mojega razuma in me usužnjuje postavi greha, ki je v mojih udih. Jaz nesrečnež! Kdo me bo rešil tega telesa, ki je zapisano smrti? Zahvaljen bodi Bog po Jezusu Kristusu, našem Gospodu. Potemtakem z razumom služim božji postavi, z mesom pa postavi greha.. (Rim 5,15-25)