Jezus: "Če pa hočete, da boste kot Moji delavci zaslužni in ugledni pred Menoj, tedaj recite v svojem srcu, ko ste v Mojem imenu vse vestno opravili: 'Gozpod, pred Teboj smo bili leni in nekoristni hlapci.' Ko boste to živo v sebi čutili in razumeli, da ste bili le prostovoljni služabniki Mojega edino dejavnega duha, bom Jaz na vaše delo gledal tako, kot da bi deloval Jaz sam in vam bom to pravično poplačal." Nekaj učencev je reklo: "Gospod, če je tako, tedaj nas ne potrebuješ, kajti Ti imaš tako in tako moč, da lahko brez naše pomoči vse sam storiš. Če sami iz sebe ne moremo storiti ničesar in si moramo zmeraj misliti, da vse, kar celo z žrtvovanjem svojega življenja storimo v Tvojem imenu, storiš le Ti sam in torej nismo nič drugega kot Tvoje slepo orodje, tedaj vendar ne moremo zahtevati nobenega zasluženega plačila. Le kakšno zasluženje imajo lahko pred tkalcem mrtve statve, ki jih ta uporablja le zato, da z manj truda izdela svoje platno ?"  Jezus: "Statve nimajo svobodnje volje, vi pa jo imate in lahko povsem svobodno delate, kar hočete. Če se svobodno podredite Moji spoznani volji in po njej ravnate, tedaj vendar ne delate vi sami, ampak deluje v vas Moja volja, ki je edina dobra. Kako bi bili potem lahko zaslužni zaradi delovanja ? Glejte, glede tega nimate novenih zaslug, zaslužni ste zato, ker ste svojo hudobno svetno voljo podredili Moji edino dobri volji in tako s pomočjo svoje vere postali eno z Menoj. Resnično povem vam: Brez Mene ne morete narediti nič zaslužnega za večno življenje. Šele ko to priznate v svojem srcu, ste Moji resnični učenci - in še več: s tem - tudi Moji pravi bratje v Božjem duhu."  Učenci: "Vse to je sicer zelo lepo in tudi zelo modro povedano, toda odkrito priznamo, da vse to zveni nekoliko trdo in tudi ne posebno razumljivo. Resnična svoboda lastne volje namreč ni videti prav nič mikavno. In če kdo stori kaj dobrega, to prostovoljnega dobrodelneža sploh ne zadeva, plačila ne more pričakovati za dejanje, ampak le za to, da se je prostovoljno dal na voljo spoznani Božji volji. To zelo nenavadno. Človek potem takem ni in ne ostane nič drugega kot orodje Božje vsemogočnosti in je sam v sebi in po sebi večno zgolj nič. Resnično, ob takšnem nauku bi lahko celo nam, ki smo od Tebe že toliko slišali in videli, oslabela vera." Nekdo drug: "Ljubi prijatelji, jaz kot najnovejši učenec tega Mojstra ne menim tako. Kaj je z otrokom, v katerem se včasih že zelo zgodaj razodeva hudobna volja ? Ali mu ni treba ubogati volje staršev in svoje volje nazadnje uporabljati le za to, da stori edino tisto, kar hočejo starši ? In potem ko sčasoma postaja čedalje bolj usklajen z voljo staršev, postane sam moder ter ve, kaj je prav in dobro in sam od sebe zavrača zlo, napačno in krivično. Šele tako si pridobi pravo samozavest in resnično, razumno samostojnost. Ali bi otrok kdaj to dosegel, če ne bi prevzel modre volje svojih staršev ? In tako si lahko tudi mi ljudje pridobimo pravo samozavest in resnično življensko samostojnost šele tedaj, ko s svojo prostovoljno poslušnostjo sprejmemo razodeto Božjo voljo povsem za svojo. V Božji volji mora vendar očitno vladati najvišja  svoboda zato, ker je Bog sam najmodrejše in s tem tudi najsvobodnejše bitje. In če hočemo kdaj zahtevati resnično življensko svobodo, lahko to dosežemo le tako, da mislimo, čutimo in hočemo, združeni z Njim in potem tudi tako ravnamo. Imam prav ali ne ?"  Učenci: "Da, da, glede tega imaš seveda prav in za to te lahko le pohvalimo. Toda tudi to ni prav neresnično, da mora biti nazadnje vendarle vsak človek zadovoljen s tistim obrazom, ki ga je dobil, ker kljub vsej svoji nezadovoljnosti ne bi dobil drugega. Skratka, vsa čast veliki modrosti, oblasti in dobroti našega Gospoda in Mojstra, zato pa vendar iz človeka nikoli ne bo nastal svoboden Bog in iz Boga nikoli omejen človek. In s tem smo veliko in vse povedali, da naj človek s svojimi tako in tako omejenimi močmi vse stori in nazadnje pri sebi reče - in to celo notranje povsem živo prepričan -, da ni sploh nič naredil in je bil le len in nekoristen služabnik, to je tako nenavadna zahteva, kakršne na tej zemlji ni bilo še nikoli slišati. Moder oče bo svoje otroke le hvalil, če so na njegovih poljih pridno delali, tu pa ne le da to ni niti omenjeno, ampak se še zaheva, naj se zato, ker smo z največjo vnemo storili vse, zaničujemo kot lene mrhe. Ah, to vendar ne gre. Le kako naj človek tu dobi pravo vnemo za dobro delo, če naj zaradi dobrega dela samega sebe zaničuje ? Da, človek naj se zaničuje in se gnusi samemu sebi zaradi greha, ki ga je morda lahkomiselno storil, nikakor pa zaradi dobrega dela. Tega se mora veseliti in samega sebe na tihem povzdignjeno častiti in biti pomirjen v svoji vesti tudi tedaj, če bi ga zaradi dobrega dela zaničeval ves svet. Toda še zaničevati samega sebe in biti kar najbolj nezadovoljen sam s seboj zato, ker je kolikor mogoče zavzeto storil vse, kar je v skladu z Božjo voljo spoznal za dobro in prav, to se resnično preveč zahteva od že tako slabotnega človeka. Gospod, prosimo te za podrobnejšo razlago, sicer bomo odšli tako kot tisti, ki so odšli prej. Ti si prišel k nam in mi smo Ti na tvoj klic sledili in smo Ti zmeraj verjeli, toda tega Ti pač ne verjamemo tako, kot mi razumemo in spoznamo in to zato, ker tega ni lahko drugače uvideti in razumeti." Jezus: "Res ni zelo pohvalno, da tukaj nenadoma tako nastopate. Je mar še kje življenje, moč in oblast razen v Bogu ? Bog pa vas hoče narediti za vekomaj kar se da svobodno in samostojno žive in vam kaže, kako morate začeti, da bi si prilastili Bogu podobno, najsvobodneje in povsem samostojno življenje. Le zakaj vas takšna Božja ljubezen do vas jezi ? Ali je lastno življenje z naravnimi sredstvi morda kaj drugega kot le roka, s katero bi lahko pritegnili k sebi resnično Božje življenje ? In če je tako, tedaj vendar življenje samo po sebi nima nobene druge vrednosti kakor le to, ki mu jo je določil Bog. Če pa zdaj ravnate le kot naravno živeči ljudje in v tem ravnanju iščete svojo čast, ko si sami dajete dobro spričevalo, ste taki kot farizej, ki se je v templju pred Bogom opravičeval in tudi govoril tako: 'Gospod, hvala Ti, da nisem tak kot mnogi drugi, da sem ravnal po postavi od prve do zadnje črke in natančno izpolnil vse, kar so predpisali Mojzes in preroki.' To priliko sem vam nekoč že povedal, toda pozabili ste jo. Če bi si jo zapomnili, bi tudi vedeli, da ni upravičeno zapustil templja farizej, temveč le pred Bogom zelo ponižni cestninar. Če pa rečemo: 'To in ono smo dobro storili', tedaj lažete prvič sebi, nato Bogu in tudi svojim bližnjim, ker noben človek ne zmore storiti kaj dobrega sam po sebi in sicer zato ne, ker mu je, prvič, že njegovo naravno življenje dal Bog in drugič, tudi nauk, po katerem naj bi živel in delal. Če človek tega ne dojame in ne razume, je sam po sebi toliko kot nič in še zdaleč ni samostojen, ker še ne razlikuje med svojim delovanjem in Božjim delovanjem v njem in po njem, saj oboje čuti in vidi kot eno in isto. Človek stopi v krog življenjske samostojnosti šele tedaj, ko spozna, da je njegovo lastno življenjsko delovanje prazno, ničevo in je Božje delovanje v njem edino dobro. Ko človek to spozna, se bo gotovo tudi čedalje bolj trudil, da bo svoje lastno delovanje združil s spoznanim Božjim delovanjem, tako se bopostopno združil z Božjo življensko močjo v sebi in šele s to združenostjo dosegel resnično življenjsko samostojnost. Šele potem bo vedel in jasno spoznal, da je Božje delovanje, ki mu je bilo prej tuje, tako postalo njegovo lastno, po ponižnosti pred Bogom in po pravi ljubezni do Njega. In v tem je pravi razlog, zakaj sem vam rekel: 'in četudi ste storili vse, kljub temu recite in priznajte: 'Gospod, le Ti si vse storil, mi pa smo biliiz svoje sebičnosti le leni in nekoristni hlapci.'' Če si to v sebi jasno spoznano rečete, vas bo Božja moč podprla in vas izpolnila, če pa tega v sebi prepričljivo ne priznate in namesto tega povzdigujete le samega sebe na oltar časti, ker se čutite močne, vam Božja moč ne bo priskočila na pomoč, vam samim bo prepustila vaše nadvse mukotrpno izpopolnjevanje in potem se bo kmalu pokazalo, koliko boste dosegli zgolj s svojo močjo. Zato sem vam tudi rekel, da brez Mene ne morete storiti nič zaslužnega. In če vam ne zamolčim ničesar, kar je nujno za pridobitev resničnega, najsvobodnejšega in povsem samostojnega življenja vaše duše, zakaj vas potem jezi, če se tako skrbno in modro trudim za vas ?" (VJn6 143:8-17, 144:1-6)