O volji |
  
|
O volji |
|
Jezus govori po Janezu: "Da, glej, človekova volja je dvojna: ena volja je tista, pri kateri je zmeraj nekoliko šibka vlečna in vodilna vrv spoznanje resnice, druga volja pa je tista, pri kateri je vlečna vrv čutni svet s svojimi krasno dišečimi zahtevami in to prav močno okreplena z vsakovrstnimi navadami. Ko ti svet ponudi prijeten grižljaj skupaj z možnostjo, da se ga zlahka polastiš, začne močna vrv takoj krepko vleči za klopčič volje v srcu. Če se sočasno zgane tudi manj močna vlečna in vodilna vrv spoznanja resnice, to koristi le malo ali nič, ker že od nekdaj močnejši zmeraj premaga šibkejšega. Volja, ki naj bi delovala, mora nastopiti odločno resno in se ne sme ničesar bati. S stoično ravnodušnostjo se mora z nasmehom upreti vsem prednostim sveta in celo na račun svojega telesnega življenja slediti svetli poti resnice. Tedaj se sicer slabotna volja spoznanja okrepi in si povsem podredi najbolj posvetno čutno in uživaško voljo. Ta končno sama povsem preide v svetlobo volje spoznanja in tako človek končno postane v sebi enovit, kar je neogibno potrebno za notranjo dovršitev človekovega neumrljivega bista... Ko pri nekaterih ljudeh posvetna uživaška volja za vedno povsem premaga in zatre voljo spoznanja, tako da temu sledi neke vrste poenotenje v temi notranjega človeka, je postal tak človek duhovno mrtev in s tem sam v sebi preklet in vso večnost ne more več priti do nobene svetlobe, razen skozi ogenj svoje, zaradi poželenja vnete grobe materije in zelo mogočen ogenj je potreben, da použije vso materijo duše in jo uniči. Ker pa duša takšne nadvse boleče purifikacije (očiščenja) ne bo sprejela iz ljubezni do resnice ali do svetlobe, ampak se ji bo skušala izmakniti kot proteus ulovu, je človek, ki se je v tem svetu v sebi povsem združil z življensko nočjo, tudi toliko kot za večno izgubljen. Le človek, ki je s svojo odločno svetlobno voljo spoznanja povsem premagal posvetno uživanja željno voljo in se tako zedinil v sebi s svetlobo in vso resnico, je torej ves svetloba in resnica in toliko tudi življenje samo. Za to pa je, kot sem ti že prej pojasnil, potrebno resnično stoično samozatajevanje. (VJn4 73:2-7)
In glej, obema pa se je to zgodilo zaradi tega, ker sta se prevzela v svoji modrosti in sta kot knežja sinova pozabila, da je prava modrost samo v največji ponižnosti in da je s tem, ko je ponižnost zapostavljena, tudi modrost oskrunjena in ker je bilo pri njima tako, jima ni billo mogoče niti svetovati niti pomagati, ne da bi nujno prizadel njuno svobodo, česar pa Jaz nikakor ne morem storiti, ker Mi najmanjši del svobode pomeni neskončno več kot vse naravno in telesno življenje vseh živih bitij na Zemlji. Zato tudi dopuščam nasilje v vojnah, četudi zaradi svobodne volje in svobodnega delovanja enega samega človeka. (BoGo1 29:18)
...Ker pa strasti in nagnjenja spadajo k volji, pravimo, da je prizadeta volja, kadar dušo strastno navdaja neko nagnjenje; saj tudi je tako. Volja je tedaj vklenjena in izgublja svojo svobodo, ker jo vlečeta za seboj silovitost in moč strasti... (SJoK2 13, 2)
Jezus: "Kajti če svobodno iz sebe oporekate vsem Mojim znamenjem in se svobodno podredite resnici Mojih besed, imate kljub temu v sebi večno življenje in njegovo polno svobodo; če pa se odločate le po znamenjih (čudežih, ki jih je Jezus delal) in ne pazite na resnico Mojih besed, ste ujeti, obstanete v sodbi, nič drugega niste kakor zgolj ljudje stroji brez notranjega, resničnega duhovnega življenja in zato mrtvi, kot je mrtev kamen." (VJn6 7:10)