Navigacija:  Iskanje resnice > Veliki nauk življenja >

O veri in verovanju

Previous pageReturn to chapter overviewNext page

...Nato pa si mi ti, Gospod, z dotikom mehke in brezmejno usmiljene roke pomiril srce, ko sem premišljeval, koliko neštetih stvari verjamem, čeprav jih nisem videl, in ko so se dogajale, nisem bil navzoč, na primer toliko dejstev v zgodovini narodov, toliko o deželah in mestih, ki jih poznam, toliko prijateljem, toliko zdravnikom, toliko stoterim in stoterim drugim ljudem, vse, ker bi brez take vere na svetu sploh nobene dejavnosti ne moglo biti, končno, kako neomahljivo trda je moja vera, od katerih staršev sem se rodil, česar bi vendarle ne mogel vedeti, če ne bi verjel, kar sem slišal... (Izp 6,5)

 

Kajti glej, jaz sem Bog; in jaz sem Bog čudežev; in svetu bom pokazal, da sem isti včeraj, danes in za vekomaj; in med človeškimi otroki delujem samo po njihovi veri. (2 Nefi 27,23)

 

Da, veliko jih je, ki govorijo: Če nam boš pokazal znamenja iz nebes, potem bomo z gotovostjo vedeli; potem bomo verovali. Sedaj vprašam, je mar to vera? Glejte, povem vam, ne; kajti če človek nekaj ve, nima vzroka za vero, saj ve. In sedaj, kakor sem rekel glede vere - vera ni, da bi imeli popolno védenje o rečeh; če torej verujete, upate na to, česar ne morete videti, kar je resnično. (Alma 32,17-18 in 21)

 

In zgodilo se je, da je Eter ljudem prerokoval velike in neverjetne reči, v katere niso verjeli, ker jih niso videli. In sedaj bi jaz, Moroni, želel nekoliko spregovoriti o tem; pokazal bi svetu, da je vera to, na kar upamo in ne vidimo; zatorej se ne prerekajte, ker ne vidite, kajti prej ne boste prejeli pričevanja kakor šele po preizkusu svoje vere. (Eter 12,5-6)