Navigacija:  Iskanje resnice > Veliki nauk življenja > Človek > Svobodna volja

Jezus: "Če pa hočete, da boste kot Moji delavci zaslužni in ugledni pred Menoj, tedaj recite v svojem srcu, ko ste v Mojem imenu vse vestno opravili: 'Gozpod, pred Teboj smo bili leni in nekoristni hlapci.' Ko boste to živo v sebi čutili in razumeli, da ste bili le prostovoljni služabniki Mojega edino dejavnega duha, bom Jaz na vaše delo gledal tako, kot da bi deloval Jaz sam in vam bom to pravično poplačal." Nekaj učencev je reklo: "Gospod, če je tako, tedaj nas ne potrebuješ, kajti Ti imaš tako in tako moč, da lahko brez naše pomoči vse sam storiš. Če sami iz sebe ne moremo storiti ničesar in si moramo zmeraj misliti, da vse, kar celo z žrtvovanjem svojega življenja storimo v Tvojem imenu, storiš le Ti sam in torej nismo nič drugega kot Tvoje slepo orodje, tedaj vendar ne moremo zahtevati nobenega zasluženega plačila. Le kakšno zasluženje imajo lahko pred tkalcem mrtve statve, ki jih ta uporablja le zato, da z manj truda izdela svoje platno ?"  Jezus: "Statve nimajo svobodnje volje, vi pa jo imate in lahko povsem svobodno delate, kar hočete. Če se svobodno podredite Moji spoznani volji in po njej ravnate, tedaj vendar ne delate vi sami, ampak deluje v vas Moja volja, ki je edina dobra. Kako bi bili potem lahko zaslužni zaradi delovanja ? Glejte, glede tega nimate novenih zaslug, zaslužni ste zato, ker ste svojo hudobno svetno voljo podredili Moji edino dobri volji in tako s pomočjo svoje vere postali eno z Menoj. Resnično povem vam: Brez Mene ne morete narediti nič zaslužnega za večno življenje. Šele ko to priznate v svojem srcu, ste Moji resnični učenci - in še več: s tem - tudi Moji pravi bratje v Božjem duhu."  Učenci: "Vse to je sicer zelo lepo in tudi zelo modro povedano, toda odkrito priznamo, da vse to zveni nekoliko trdo in tudi ne posebno razumljivo. Resnična svoboda lastne volje namreč ni videti prav nič mikavno. In če kdo stori kaj dobrega, to prostovoljnega dobrodelneža sploh ne zadeva, plačila ne more pričakovati za dejanje, ampak le za to, da se je prostovoljno dal na voljo spoznani Božji volji. To zelo nenavadno. Človek potem takem ni in ne ostane nič drugega kot orodje Božje vsemogočnosti in je sam v sebi in po sebi večno zgolj nič. Resnično, ob takšnem nauku bi lahko celo nam, ki smo od Tebe že toliko slišali in videli, oslabela vera." Nekdo drug: "Ljubi prijatelji, jaz kot najnovejši učenec tega Mojstra ne menim tako. Kaj je z otrokom, v katerem se včasih že zelo zgodaj razodeva hudobna volja ? Ali mu ni treba ubogati volje staršev in svoje volje nazadnje uporabljati le za to, da stori edino tisto, kar hočejo starši ? In potem ko sčasoma postaja čedalje bolj usklajen z voljo staršev, postane sam moder ter ve, kaj je prav in dobro in sam od sebe zavrača zlo, napačno in krivično. Šele tako si pridobi pravo samozavest in resnično, razumno samostojnost. Ali bi otrok kdaj to dosegel, če ne bi prevzel modre volje svojih staršev ? In tako si lahko tudi mi ljudje pridobimo pravo samozavest in resnično življensko samostojnost šele tedaj, ko s svojo prostovoljno poslušnostjo sprejmemo razodeto Božjo voljo povsem za svojo. V Božji volji mora vendar očitno vladati najvišja  svoboda zato, ker je Bog sam najmodrejše in s tem tudi najsvobodnejše bitje. In če hočemo kdaj zahtevati resnično življensko svobodo, lahko to dosežemo le tako, da mislimo, čutimo in hočemo, združeni z Njim in potem tudi tako ravnamo. Imam prav ali ne ?"  Učenci: "Da, da, glede tega imaš seveda prav in za to te lahko le pohvalimo. Toda tudi to ni prav neresnično, da mora biti nazadnje vendarle vsak človek zadovoljen s tistim obrazom, ki ga je dobil, ker kljub vsej svoji nezadovoljnosti ne bi dobil drugega. Skratka, vsa čast veliki modrosti, oblasti in dobroti našega Gospoda in Mojstra, zato pa vendar iz človeka nikoli ne bo nastal svoboden Bog in iz Boga nikoli omejen človek. In s tem smo veliko in vse povedali, da naj človek s svojimi tako in tako omejenimi močmi vse stori in nazadnje pri sebi reče - in to celo notranje povsem živo prepričan -, da ni sploh nič naredil in je bil le len in nekoristen služabnik, to je tako nenavadna zahteva, kakršne na tej zemlji ni bilo še nikoli slišati. Moder oče bo svoje otroke le hvalil, če so na njegovih poljih pridno delali, tu pa ne le da to ni niti omenjeno, ampak se še zaheva, naj se zato, ker smo z največjo vnemo storili vse, zaničujemo kot lene mrhe. Ah, to vendar ne gre. Le kako naj človek tu dobi pravo vnemo za dobro delo, če naj zaradi dobrega dela samega sebe zaničuje ? Da, človek naj se zaničuje in se gnusi samemu sebi zaradi greha, ki ga je morda lahkomiselno storil, nikakor pa zaradi dobrega dela. Tega se mora veseliti in samega sebe na tihem povzdignjeno častiti in biti pomirjen v svoji vesti tudi tedaj, če bi ga zaradi dobrega dela zaničeval ves svet. Toda še zaničevati samega sebe in biti kar najbolj nezadovoljen sam s seboj zato, ker je kolikor mogoče zavzeto storil vse, kar je v skladu z Božjo voljo spoznal za dobro in prav, to se resnično preveč zahteva od že tako slabotnega človeka. Gospod, prosimo te za podrobnejšo razlago, sicer bomo odšli tako kot tisti, ki so odšli prej. Ti si prišel k nam in mi smo Ti na tvoj klic sledili in smo Ti zmeraj verjeli, toda tega Ti pač ne verjamemo tako, kot mi razumemo in spoznamo in to zato, ker tega ni lahko drugače uvideti in razumeti." Jezus: "Res ni zelo pohvalno, da tukaj nenadoma tako nastopate. Je mar še kje življenje, moč in oblast razen v Bogu ? Bog pa vas hoče narediti za vekomaj kar se da svobodno in samostojno žive in vam kaže, kako morate začeti, da bi si prilastili Bogu podobno, najsvobodneje in povsem samostojno življenje. Le zakaj vas takšna Božja ljubezen do vas jezi ? Ali je lastno življenje z naravnimi sredstvi morda kaj drugega kot le roka, s katero bi lahko pritegnili k sebi resnično Božje življenje ? In če je tako, tedaj vendar življenje samo po sebi nima nobene druge vrednosti kakor le to, ki mu jo je določil Bog. Če pa zdaj ravnate le kot naravno živeči ljudje in v tem ravnanju iščete svojo čast, ko si sami dajete dobro spričevalo, ste taki kot farizej, ki se je v templju pred Bogom opravičeval in tudi govoril tako: 'Gospod, hvala Ti, da nisem tak kot mnogi drugi, da sem ravnal po postavi od prve do zadnje črke in natančno izpolnil vse, kar so predpisali Mojzes in preroki.' To priliko sem vam nekoč že povedal, toda pozabili ste jo. Če bi si jo zapomnili, bi tudi vedeli, da ni upravičeno zapustil templja farizej, temveč le pred Bogom zelo ponižni cestninar. Če pa rečemo: 'To in ono smo dobro storili', tedaj lažete prvič sebi, nato Bogu in tudi svojim bližnjim, ker noben človek ne zmore storiti kaj dobrega sam po sebi in sicer zato ne, ker mu je, prvič, že njegovo naravno življenje dal Bog in drugič, tudi nauk, po katerem naj bi živel in delal. Če človek tega ne dojame in ne razume, je sam po sebi toliko kot nič in še zdaleč ni samostojen, ker še ne razlikuje med svojim delovanjem in Božjim delovanjem v njem in po njem, saj oboje čuti in vidi kot eno in isto. Človek stopi v krog življenjske samostojnosti šele tedaj, ko spozna, da je njegovo lastno življenjsko delovanje prazno, ničevo in je Božje delovanje v njem edino dobro. Ko človek to spozna, se bo gotovo tudi čedalje bolj trudil, da bo svoje lastno delovanje združil s spoznanim Božjim delovanjem, tako se bo postopno združil z Božjo življensko močjo v sebi in šele s to združenostjo dosegel resnično življenjsko samostojnost. Šele potem bo vedel in jasno spoznal, da je Božje delovanje, ki mu je bilo prej tuje, tako postalo njegovo lastno, po ponižnosti pred Bogom in po pravi ljubezni do Njega. In v tem je pravi razlog, zakaj sem vam rekel: 'in četudi ste storili vse, kljub temu recite in priznajte: 'Gospod, le Ti si vse storil, mi pa smo bili iz svoje sebičnosti le leni in nekoristni hlapci.'' Če si to v sebi jasno spoznano rečete, vas bo Božja moč podprla in vas izpolnila, če pa tega v sebi prepričljivo ne priznate in namesto tega povzdigujete le samega sebe na oltar časti, ker se čutite močne, vam Božja moč ne bo priskočila na pomoč, vam samim bo prepustila vaše nadvse mukotrpno izpopolnjevanje in potem se bo kmalu pokazalo, koliko boste dosegli zgolj s svojo močjo. Zato sem vam tudi rekel, da brez Mene ne morete storiti nič zaslužnega. In če vam ne zamolčim ničesar, kar je nujno za pridobitev resničnega, najsvobodnejšega in povsem samostojnega življenja vaše duše, zakaj vas potem jezi, če se tako skrbno in modro trudim za vas ?" (VJn6 143:8-17, 144:1-6)

 

In sedaj pomnite, pomnite, bratje moji, kdor propade, propade zaradi sebe; in kdor dela krivičnost, jih dela proti sebi; kajti glejte, svobodni ste; dopuščeno vam je samostojno delovati; kajti glejte, Bog vam je dal védenje in vas osvobodil. Naklonil vam je, da lahko prepoznate dobro od zlega, in naklonil vam je, da lahko izberete življenje ali smrt; in lahko delate dobro in se povrnete k temu, kar je dobro oziroma se vam povrne to, kar je dobro; oziroma lahko delate zlo in se vam povrne to, kar je zlo. (Helaman 14, 30-31)

 

Vrednost človekove svobodne volje: Pred tem je Nikodem dejal, da če bi Jezus naredil velik čudež, ki bi ga videli vsi Judje, da bi vsi verjeli, da je Mesija. Na to mu odgovori Jezus: "Kakor slepec o barvah tako si zdaj ti sodil o duhovnih rečeh! Jaz pa mislim, da bo prav Tisti, ki je ustvaril ljudi, pač najbolje vedel, kako naj z njimi ravna, da bodo po krajši ali daljši poti dosegli cilj, ki jim ga je postavil. Jaz sem vam zdaj naredil znamenja, ki so vas prisilila verjeti, da sem prav Jaz obljubljeni mesija in večno noben drug. Toda ta prisila resnično ne koristi zveličanju vaših duš, ampak blaženi boste šele, ko boste živeli po Moji besedi. Verjemi mi: Če bi hotel vas ljudi narediti za stroje, bi zadoščala le ena Moja, z Mojo voljo povezana, misel, in ves tempelj, ves Jeruzalem in vsa velika dežela, v kateri živijo Judje, Me ne bi mogli spoznati za nič drugega kakor za mesija - Jehova Zebaotha! Toda ali bi to kaj pomagalo vsem Judom in tudi vsem poganom? Povem ti: Resnično niti za las več kot tej leseni skledi, ki se bo - kot boš takoj videl - začela po Moji volji premikati na vse strani! Glej, zdaj skleda že živi in plava po zraku okrog kakor ptica! Bi hotel svoj obstoj zamenjati za njenega? Glej živa je in se lahko premika v vse smeri; ne zaveda se sama sebe, ampak jo prežema Moja lastna zavest in jo oživlja. Skledo lahko tudi sprašuješ in odgovarjala ti bo brez ust in jezika. Toda ali boš lahko kdaj verjel, da skleda živi, modro misli in govori brez ust in jezika?! Povem pa ti še več: V moči Svoje vsemogočnosti lahko tej skledi za večno ohranim to navidezno življenje. Ali pa bo zaradi tega kdaj imela lastno samostojno in svobodno, Meni enako življenje? Večno ne; dokler jo namreč ohranjam živo zgolj s Svojo oblastjo, je sama zase toliko kot mrtva. Njeno navidezno življenje je le oblast Moje volje v njej in tako Moje povsem lastno življenje. Če to umaknem, pride takoj stara smrt in stara nujna sodba vse materije. In v njej ne boš več odkril življenja, - četudi se zdaj še tako živaho premika sem ter tja v vse smeri. In glej, prav takšno življenje bi imeli ljudje, če bi jih prisilil s Svojo vsemogočnostjo ali tudi s takšnimi znamenji, ki človeku ne bi pustili nobene svobodne misli več. In tako je za človeka svobodna nevera neskončno boljša, kakor s čudežnimi sredstvi izsiljena vera; kajti najpopolnejša in samostojna svoboda volje v človeku je veliki Božji načrt v človeku. Človeka lahko Bog povsem brez škode pouči, kaj mora delati, da v sebi doseže življensko popolnost; toda niti Bog niti kak drug duh ga nikoli ne sme prisiliti k temu z močjo. Če bo tako, bo sojen in s tem tudi sam zase mrtev in sploh ne bo obstajal več kot svobodno in samostojno bitje... ...Človek postane sicer le po Bogu in v Bogu blažen, ampak le toliko, kolikor je s svojim lastnim hotenjem Božjo voljo naredil za svojo in je v svojem samozavedanju postal nekako eno z Bogom. Če pa bi Bog človeku odvzel njegovo svobodno voljo in namesto nje s Svojo vsemogočnostjo v človekovo srce postavil Svojo voljo, tedaj bi bil človek, kot sem že rekel, v sebi in sam zase tako kot mrtev, ker bi le vsiljena vsemogočna Božja volja človeka oživljala, prav tako kot je Moja oživila to skledo. Bog pa je človeka ustvaril in ga oživil in tako uredil, da se lahko in se mora postopno sam razvijati in to je tako modro, da si človek z vsem svojim razumom ne more predstavljati nič še modrejšega..." (VJn7 62:3-9)

 

Bog je sicer res vsemogočen, toda Njegova vsemogočnost nikogar ne naredi svobodnega, ker se mora prav iz te po naši svobodni volji in po ljubezni do Boga osvoboditi. Sicer ne bi bili nič drugega kot stoji in avtomati te božje vsemogočnosti. (SkMart 68:9)

 

Lazar: "...če počne človek vse to iz svoje svobodnje volje, tedaj je vendar hujši od satana in vseh njegovih hudičev, ki jih Pismo pogosto omenja. Če pa ga kot Savla k zlu priganja hudi duh, tako da ne more ravnati drugače kakor hudobno, čeprav ve, kaj je dobro in resnično in to kot takšno tudi razpoznava, tedaj je človek, ki prisilijo nevidne sile sam vendar očitno nedovžen, kriv pa je hudobni zapeljivec in deloma - odkrito povedano - tudi On, ki dopusti takšno skušanje ubogega, slabotnega človeka. Pred odkritim sovražnikom se lahko brani z vsakovrstnimi sredstvi, toda kako naj se brani pred nevidnim sovražnikom, ki kakor duh povsem prodre v človeka, ga ujame in nadene najmočnejše vezi celo človekovi volji, kako naj se spustimo v odločilni boj z njim ? Glej, Gospod, to so tako čudne reči, ki jih ne more razumeti niti najrazumnejši in najboljši človek. Če človek dela zlo brez tujega, zlega vpliva, zgolj iz svoje svobodne volje je pred menoj zaničevanja vreden grešnik in kot takega ga je tudi treba odstraniti iz vseh dobrih skupnosti, saj tak nečlovek po moji sodbi gotovo večno ni vreden nič boljšega, če se resno v vsem ne poboljša, toda kdo lahko sodi človeka, ki ga je zapeljal hudič ? Obsoditi takega človeka se mi zdi prav tako, kot če bi hoteli kaznovati človeka zato, ker je zbolel za hudo nalezljivo boleznijo. Gospod, pojasni mi tudi to." Jezus: "Da, Moj najljubši brat, tvoja presoja te zadeve ima po svoje veliko dobrega in ne morem ti reci: 'Glej to si presodil narobe', zadeva pa je vendarle precej drugačna in tako se tvoja presoja razblini. Na svetu, kjer gre za to, da bi se ljudje vzgojili v popolne Božje otroke, morajo poleg najsvobodnejše volje in najjasnejšega razuma imeti tudi od Boga dane zakone, v katerih se jasno izraža Božja volja, njihova volja pa jih mora sprejeti in izpolnjevati. Kako pa bi se to lahko zgodilo, če v njih ne bi bilo tudi enako močnega nagnjenja k neizpolnjevanju zakonov ? Šele to nasprotno nagnjenje omogoči človekovi volji popolno svobodo in ji da tudi popolno moč, da se mu upre in na njegovo mesto postavi spoznano Božjo voljo. Povem ti: človek, ki v sebi nima polne zmožnosti, da postane najhujši hudič, tudi ne more postati povsem Bogu podoben Božji otrok. Bi bila mar neskončnost prostora s kakšno omejitvijo še neskončnost ali bi bil Bog povsem vsemogočen, če ne bi mogel ustvariti ene same najmanjše stvari ? Ali je Bog manj Bog zato, ker je poleg zdravilnih zelišč ustvaril tudi strupene rastline in ker je tako kot pšenico zasejal tudi veliko plev, da se lahko bohotijo kot žlahtne rastline ? Glej, kakor v Bogu samem ne sme biti nobene omejitve, niti navzgor, niti navzdol, tako ne sme biti nobene omejitve tudi v človeku, niti navzgor niti navzdol, če naj iz njega nastane resnični Božji otrok. S kakoršnjo koli omejitvijo človek ne bi bl več človek." (VJn6 166:3-10)

 

Jezus: "Poglejte gore, polne gozdov in grmičevja. Glejte, vse to vsrkava njim ustrezne naravne duhove (elektrika, magnetni fluid) v pravi meri. Pojdite in posekajte vse gozdove po gorah, pa boste zelo kmalu občutili zelo bridke posledice takšnega početja. Zaradi tega bodo velike množice svobodnih in najsurovejših naravnih duhov čedalje bolj napolnjevale zrak, ki obdaja zemljo. In ker ne bodo našle ustreznih prostorov za bivanje in delovanje, se bodo množično sprijemale in s svojim nemirom, lakoto in žejo (nagon po asimilaciji) povzročile najhujše in vseuničujiče viharje in vse dežele tako povsem upostošile, da nato sto, pogosto tisoč let ne bo zraslo nič drugega kot tu in tam kakšen mah... Da, je morda moj volja takšna? O ne! Kjer morajo ljudje svobodno hoteti in tudi ravnati, da bi postali ljudje tudi v duhu, tam nočem Jaz sam - četudi ljudje še tako divjajo - sploh nič, temveč le dopustim, da zanesljivo dosežejo to, za kar so se tako prizadevali, kot da bi šlo za njihovo življensko srečo. Naj bodo posledice dobre ali slabe, pri Meni je to vseeno. Sami pridelajo, sami imajo. Četudi vem, kaj se bo v prihodnje zgodilo, s Svojo vsemogočnostjo ne morem in ne smem posegati vmes. Če bi to storil, bi človek prenehal biti človek. Potem bi bil le še oživljen stroj... Če hočejo (ljudje) videti vso zemljo v plamenih naj le pridno uničujejo gozdove in naravni duhovi (elektrika) se bodo tako namnožili, da bo zemljo bliskovito obdalo ognjeno morje. Zato poučujte ljudi naj bodo modri, sicer bodo sami priklicali sodbo nase. Jaz pa vem, da se bo to zgodilo in klub temu ne morem in ne smem tega ovirati s Svojo vsemogočnostjo, ampak le z naukom. Ali razumete?" (VJn5 109:1-2,7)