Navigacija:  Iskanje resnice > Veliki nauk življenja >

Smrt

Previous pageReturn to chapter overviewNext page

Ko človek umre, je duša vzeta iz telesa in kot zgolj duhoven in samostojen človek pride na kraj, ki popolnoma ustreza njenemu celotnemu življenskemu bistvu; in tu ji ne pomaga ničesar, razen njene svobodne volje in njene ljubezni. Če sta volja in ljubezen dobri, bo dober tudi kraj, ki si ga bo duša sama tako uredila po vanjo od Boga vsajeni moči in oblasti; če pa sta volja in ljubezen slabi, bo tudi njeno delo slabo - takot na zemlji slabo drevo ne rodi dobrih sadov in dobro drevo ne slabih. (VJn2 18:1)

 

Jezus: "...toda strah pred smrtjo pravzaprav ne tiči toliko v nejasni zavesti o življenju duše po izgubi telesa, temveč v ljubezni do sveta in samega sebe. Zaradi teh dveh vrst ljubezni se duša čedalje bolj zliva s svojim mesom in posledica tega je, da mora prav zato čedalje bolj privzemati občutek umiranja, minevanja in nehanja ter se pogreza v najrazličnejše strahove in bojazni... ...Najbolj pa se telesne smrti bojijo Judje in vzrok za to je prav njihova velika ljubezen do sveta in čutno poželenje. Kdor to tako skrbno varuje kot oni, mora s časoma izgubiti vso višjo luč, kajti pravi in živi luči vere nič ne škoduje tako zelo kakor prav nečistost, vsakovrstna pohota in pravo meseno vlačuganje, ki je pri Judih že dolgo veliko hujše kakor pri najbolj mračnih poganih. Ta greh dobesedno zaduši dušo v blatu mesa in ubije celo meso samo. Če pa je tako, od kod naj potem takšna duša vzame svetlo življensko zavest." (VJn6 68:1,8)

 

Vassula: "Gospod, ti si rekel: "...da bi bile (duše) ponovno združene z menoj..." Ali so bile morda po smrti nekaj časa s teboj?" Jezus: "Duše osvobodim telesa. Svoje sveto obličje jim pokažem samo za trenutek. V trenutku, ko se soočijo z menoj, se jim odprejo oči. Vidijo Resnico iz obličja v obličje in spoznajo, kako so se z grehi omadeževale. Kljub njihovi goreči želji, da padejo v moj objem in mi sledijo, vedo, da je to nemogoče, dokler se ne očistijo. Tako s prebadajočo bolečino žalosti padajo nazaj, da se pripravijo na očiščevanje. Nepopisno jih boli in žge, da me ne morejo videti. Žge jih moja odsotnost. Glede na svoje grehe prenašajo tudi druge vrste trplenja..." (RžvB2 189)

 

Bog Oče Jahve: "...Ustvaril sem vas iz ljubezni, da bi me ljubili. Ko se bosta meso in telo iztrošila, bom tistega, ki se je trudil, da bi ugodil meni, sprejel v svojo dušo za vekomaj. Toda gorje tistemu, ki ni prepoznal, da je pokvarjenost norost in neumnost blaznost! Gorje srcu, ki je verjelo, da lahko doseže vse brez mene! Gorje tistemu, ki ni izpolnjeval mojih zapovedi! Gorje tistemu, v čigar srcu je polno zlobe! Gorje šakalu, ki je spletkaril ponoči! Gorje tistemu, ki je obsojal svojega brata in ga prisilil, da živi v nasilju! Gorje ustnicam, ki so lažno pričevale! Gorje tistemu, ki je prelival nedolžno kri nerojenih otrok! Vaše plačilo bo pekel! Gorje nečistemu, ki prejema meso in kri mojega Sina v grešnem stanju. Kako se mi studi! Gorje tistemu, ki zavrača spoved in odvezo in prihaja prejemat mojega Sina s krivdo! Kesajte se! Kesajte se svojih grehov! Kaj dobrega mi lahko podarite, če si je v vas kača naredila gnezdo? Če me vprašate, kaj naj storite, da dosežete večno življenje, vam povem, da se pokesajte. Izpolnjujte mojo postavo, rodite dobre sadove in jaz vam bom v prisotnosti svojih angelov podaril prostor, ki sem ga pripravil za vas. Pazite nase in se varujte slabih stvari. Dovolite, da v vaši puščavi razodenem svojega Duha, kot je meni všeč, ko je meni všeč in po komer je meni všeč, zato da bi vas rešil." (RžvB4 164)

 

Jezus: Ko boš v nebesih zagledala svoje sedanje dneve, se boš razveselila in hotela bi jih videti največ. Ne čudim se ti , moja hči, da zdaj tega ne moreš razumeti, kajti tvoje srce je prepolno bolečine in hrepenenja po meni (DFK 1797).

 

Jezus: "Ko pa človek telesno umre, tedaj živi duša sicer kot bitje tudi v prostoru, nima pa drugega sveta za svojo podlago in prebivališče kakor tistega, ki si ga je ustvarila sama..." (VJn7 57:8)

 

Prostorsko-krajevno se duša po odpadu telesa - posebno  v svojem  prvem obdobju obstajanja - navadno zadržuje tam, kjer se je na zemlji zadrževala v telesu, namreč, ko še ne povsem popolna prestopi v nesnovno onostransko kraljestvo. V takšnem primeru pa venderle ne vidi in ne sliši nič od naravnega sveta, v katerem je prebivala v telesu, četudi je prostorsko na istem svetu. Njeno obstajanje je bolj ali manj podobno svetlim sanjam, v katerih duša tudi v tako rekoč iz nje nastali pokrajini ali okolici živi, ravna in dela povsem tako, kot da bi bila v povsem naravnem svetu; naravnega sveta, ki ga je zapustila, niti najmanj ne pogreša. Toda z Božjim dovoljenjem bo okolica, ki jo naseljuje, pogosto uničena, in duša bo v drugi okolici, ki je povsem primerna njenemu notranjemu stanju. Pri takšni duši pogosto potem traja dokaj dolgo, dokler po nekaj poučevanja ne spozna, da je prazno in ničevo vse, kar si je domišljala, da ima tam. Šele ko iz nekaterih izkušenj in pojavov vendarle enkrat to spozna, začne resneje razmišljti o svojem stanju in svoji biti, in prav iz tega se čedalje bolj začne zavedati, da je prejšnji, zemeljski svet zapustila. V njej se prebudi hrepenenje, da bi dobila trajnejši življenski prostor, ki se ne bi tako spreminjal. V takšnem stanju jo popolnejši duhovi poučijo, kaj mora storiti; in če to stori, bo tudi v njej postajalo čedalje svetleje, ker jo njen notranji duh čedalje bolj prežema. Kolikor bolj pa jo notranji duh prežema in tako rekoč v njej raste kakor otrok v materinem telesu, toliko bolj obstojno začenja postajati vse okrog nje. Ko pa duša enkrat doseže, da jo njen notranji duh povsem prežame, tedaj postane tudi popolnoma jasnovidna in jasno spoznava, se polno zaveda in se tudi jasno spominja vsega, kar je bila, kako je to postala in kaj je naredila, ter kakšen je bil svet, v katerem je v telesu živela in kako je bilo z njo." (VJn7 66:10-14)

 

...kje je kraj, kjer prebiva duša, ko se nekoč znebi telesa? Jezus: "Že vem, kaj vas tišči in kaj bi ti želel vedeti. Tega pa zdaj še ne bi razumel, ker se je tvoja duša še premalo znebila materije mesa; ko pa bo bolj povezana z duhom Moje ljubezni v tebi, ti bo že tvoj lastni duh pokazal kraj tistega kraljestva, v katerem bo potem tvoja duša prebivala in živela večno kar najbolj prosta ter gospodarila po mili volji. Toda tega tvoje meso zdaj še ne more dojeti. Kje pa sem torej Jaz sam zdaj? Glej, v svetu, ki sem ga ustvaril iz sebe! Ko pa boš ti dosegel resnično notranjo popolnost življenja in ti bo odvzeto telo, ki ti je bilo dano kot Moja sodba ali prisilno dano zaradi izoblikovanja tvojega notranjega življenja, potem si boš lahko prav tako kot Jaz vse ustvaril iz sebe in boš kakor Jaz živel in bival v svetu in kraju, ki ga boš sam ustvaril iz sebe." (VJn7 128:7-8)

 

Glej tudi poglavje Obsmrtna doživetja in poglavje In kaj je na koncu ?