Navigacija:  Iskanje resnice > Veliki nauk življenja > Človek >

Molitev

Previous pageReturn to chapter overviewNext page

Potiho in ponižno molite k svojemu Gospodu, zakaj ne mara tistih, ki preglasno molijo. (Ko 7:55)

 

Jezus: "..Mnogi med vami molite, toda vaše molitve me ne dosežejo. Naučite se moliti, naj vas začutim. Mnoge molitve padejo na zemljo in me nikoli ne dosežejo." Vassula: "Gospod, ali misliš na molitev z ustnicami?" Jezus: "Da, na molitev z ustnicami..." (RžvB2 103)

 

Jezus: "...Hčere in sinovi, ali bi molili skupaj očenaš. Preden začnete moliti se zberite. Molite počasi, iz srca in naj ta molitev doseže Očeta. Razmišlajte o čem govorite. Molite, poslušam..." (RžvB3 90)

 

Tedaj mi je oče rekel, da Bog ve, zakaj temu ali onemu v njegov dušni blagor pošlje daljše trpljenje, in zelo dobro odmeri čas, kako dolgo mora ta ali oni delati pokoro; in tu potem ne pomaga dosti nobena molitev kaj prida, razen če bi se tak grešnik hitro popolnoma spreobrnil! (VJn2 114:4)

 

Reče Jara: "Z vsemi svojimi mislimi in čustvi se prestavim v največjo globino svojega srca, kjer je doma ljubezen do Boga. S tem dobi ta sveta ljubezen hrano prav tako, kakor če na tlečo žerjavico, ki ne gori več, naložiš dobrega, suhega in zelo vnetljivega lesa. Les bo tlečo žerjavico tako prebudil, da bo začela goreti sprva z majhnimi plameni; ti plamenčki bodo vneli les in nato bo vse zagorelo s svetlim plamenom in potem bo v srcu postalo nadvse svetlo in polno življenjske topline. Sele tedaj v srcu spregovori tako prebujeni Bogu podobni duh: 0 Ti moj sveti Oče v nebesih! Posvečeno bodi Tvoje ime! Naj pride tvoja očetovska ljubezen k nam, ubogim, smrti in teme polnim grešnikom. Tvoja edina sveta volja naj se zgodi tukaj na tej Tvoji zemlji in v vseh Tvojih nebesih! Ce smo grešili proti Tvojemu večnemu, svetemu redu, nam odpusti to norost in bodi potrpežljiv in popustljiv z nami, kakor smo tudi mi potrpežljivi in popustljivi s tistimi, ki so se kakor koli pregrešili zoper nas! Nikar ne dopusti, da bi nas v naši meseni slabosti svet in hudič skušala prek naših moči, temveč nas reši po Svoji veliki milosti, ljubezni in usmiljenju pred tisočerimi zli, ki bi lahko skalila in oslabila našo ljubezen do Tebe, o sveti, veliki, ljubi Oče! Ko pa bomo lačni in žejni, duhovno in telesno, tedaj nam daj, dobri, ljubi Oče, po Svojem svetem preudarku, kar vsak dan potrebujemo! Tebi edinemu vsa moja ljubezen, čast in hvala vekomaj, vekomaj!' Glej, temu pravim jaz molitev, ta molitev pa pred Bogom nekaj velja šele potem, ko se po združitvi vseh misli in čustev v božanskem središču srca ljubezen do Boga na opisani način razgori i s svetlimi in vročimi plameni; če pa tega dejanja ni, je vsaka molitev zgolj z bedami, četudi so še tako lepe, pred Bogom gnusoba in ne bo ne slišana in ne uslišana. Kajti Bog sam je Duh in zato ga je treba moliti v duhu ljubezni in v plameneči svetlobi resnice. -Ali zdaj razumeš, kaj po mojem mnenju in po moji pameti pomeni moliti v najpopolnejši resnici?" (VJn3 123:2-6)

 

Da, ljudje, ki Boga spoznajo in Ga nadvse ljubijo, naj v srcu tudi molijo k Njemu. Toda kako? Prvič, tako da pravilno sledijo Njegovi volji z dejanji ljubezni do bližnjega, in drugič, da v srcu živo in polni ljubezni govorijo Bogu takole: 'Naš ljubezni polni Oče, ki si v Svojih nebesih! Naj pride k nam Tvoje kraljestvo večne ljubezni in resnice! Naj se med nami uresničuje samo Tvoja sveta volja, ki je obstoj vseh bitij, tako kot se v vseh Tvojih nebesih in vsem stvarstvu! Daj nam, Svojim otrokom, kruh življenja! Odpusti nam naše dolgove, kakor jih tudi mi odpuščamo svojim bratom, ki so nas prizadeli! Ne dopusti, da bi zašli v skušnjave in bi nas zamikali grehi, da bi jim v svoji šibkosti podlegli in grešili, temveč nas reši vsega zla! Bodi na vekomaj posvečeno Tvoje ime, nadvse slavljeno in hvaljeno; kajti Tvoja so vsa ljubezen, modrost, oblast in moč na vekomaj!' Glejte, to je prava molitev k Bogu, če jo kdo v srcu živo, iskreno in skrajno resno izgovarja. Toda tudi takšna molitev bi bila zaman, če bi jo kdo tisočkrat izgovoril zgolj z usti, temveč mora živo, iskreno in skrajno resno prihajati iz srca, in to, kar sporoča govorica njegovega srca, mora človek uresničevati tudi z dejanji, sicer se takšna molitev Bogu gabi; kajti večno živi Bog, kot Ljubezen, Modrost, Sila in Moč ne dovoli, da bi ga častili zgolj s praznimi in mrtvo izgovorjenimi besedami ter nesmiselnimi darovi in obredi, temveč zgolj z dejanji, ki so v skladu z Njegovo voljo. Moli pa lahko človek vsak dan, in to naj tudi počne, in to ne le na sabat; če človek ravna tako, je zanj vsak dan sabat in mu ni treba čakati sedmega dne v tednu, saj ta dan Zame ni niti za las vrednejši kakor kateri koli drugi dan...« (VJn8 92,5-7)

 

O molitvi za umrle! In kako naj bi zanje molili? To je povsem lahko! Pri molitvi si ne domišljajte, da boste z njo pri Meni dosegli več usmiljenja, saj sem neskončno bolj usmiljen kakor vsi najboljši in najbolj ljubeči ljudje tega sveta, temveč jim verno in iz globine ljubečega srca, torej v srcu, prenesite evangelij; sprejeli ga bodo in se po njem ravnali. In ko boste tako tudi ubogim na duhu pridigali evangelij, jim bo to zelo koristilo. (VJn8 38,3-4)

 

Marija: "Ste slabotni, ubogi, polni pomanjkljivosti? Kličite Gospodovo svetost: 'Sveti, Sveti, Sveti!' Kličite ga, tega Blagoslovljenega, Svetega, na svojo revščino. Prišel bo in zliv na vas svojo slabost. Ali ste v njegovih očeh sveti in polni zaslug? Vseeno kličite Gospodovo svetost. V svoji neskončnosti bo povečala vašo. Angeli, višja bitja, povzdignjena nad človeške slabosti, niti za trenutek ne prenehajo peti svojega 'Svet' in njihova nadnaravna lepota se povečuje ob vsakem klicanju svetosti našega Boga. Posnemajte angele! Nikoli se ne odrecite varstva, ki vam ga nudi, kajti ob njem se krha satanovo orožje; hudobija sveta, poželenje mesa in ošabnost duha. Nikoli ne odlagajte tega orožja, s katerim se odpirajo nebesa in iz katerega dežujejo milosti in blagoslovi.

Zemlja potrebuje kopel molitev, da se očisti grehov, ki kličejo po božji kazni. In ker malo ljudi moli, morajo ti moliti, kot bi jih bilo veliko. Pomnožiti morajo svojo živo molitev, da z njo dosežejo vsoto, ki je potrebna za pridobitev milosti; Molitve so žive tedaj, ko so združene s pravo ljubeznijo in žrtvijo." (Ekmjbr1,20)