|
Rešitev večnega življenja |
  
|
|
Rešitev večnega življenja |
|
Jezus: "Če se hoče kdo satana rešiti še v svojem mesu, naj vzame križ, ki ga Jaz že zdaj nosim v duhu, na svoje rame, ter hodi za Menoj. Kajti povem vam: 'Kdor hoče svoje (zemeljsko) življenje ohraniti, ga bo (duhovnega) izgubil. Kdor pa bo svoje (zemeljsko) življenje izgubil zaradi Mene, ga bo (duhovnega) našel.' Kaj namreč koristi človeku, če si pridobi ves svet z vsemi njegovimi zakladi, pri tem pa utrpi škodo na svoji duši? Ali kaj lahko človek da, da bi potem spet odvezal svojo dušo iz vezi materije, sodbe in smrti. Zgodilo se bo seveda nekoč, da se bom Jaz, ki sem zdaj sin človekov, vrnil v slavi svojega Očeta z vsemi angeli, katerih oblast in moč poznate, ampak On bo tudi takrat, kot zdaj tudi, lahko storil, pomagal in povrnil vsakemu le po njegovih lastnih delih. Kdor bo najden mrtev, bo tudi ostal mrtev vse do tistega velikega obujenja, ko bodo obujeni tudi vsi tisti, ki so ostali v grobovih sodbe in tudi tam bo vsakomu sodnik njegova ljubezen, volja in vest za večno. Toda tisti, ki živijo po Mojih besedah in opravljajo dela resničnega samozatajevanja in notranje svobodne ljubezni, smrti ne bodo nikoli videli in občutili. (VJn5 171:3-6)
Jezus: "Zato naj se vsakdo od vas trudi rešiti svojo dušo z njeno lastno močjo, kajti če pride v sodbo, le kako se bo rešila sama, če se tu s tako številnimi sredstvi, ki so ji na voljo, ne more rešiti... Zato naj se vsak trudi predvsem rešiti svojo dušo. Povem namreč vsem, da bo onstran tako: kdor ima v sebi ljubezen, resnično in s tem pravi Božji red, mu bo tam takoj dodano še zelo veliko, kdor pa tega nima ali ima veliko premalo, temu bo odvzeto tudi tisto, kar morda še ima, da potem tam ne bo imel sploh nič in bo ostal gol, brez sredstev in zato brez pomoči." (VJn6 13:9-10)
Jezus: "Resnično, povem ti: Kdor Mojo besedo posluša, jo kot resničo sprejme ter zvesto po njej živi in ravna, odslej ne bo več smrti čutil niti okusil. Toda kdor Me hoče vleči s seboj le vzporedno poleg sveta kot dober plen, bo do svojega tosvetnega konca v sebi občutil malo duhovne tolažbe in šele onstran se bo potem jasno pokazalo, kaj je bilo zanj pomembnejše. Kdor bo imel namreč v sebi večjo težo sveta, se bo moral zelo potruditi, da bo ustvaril vsaj ravnotežje in Jaz sam še zelo dolgo ne bom sedel kot gost v njegovi hiši in pri njem počival." (VJn6 69:1)