Služenje |
  
|
Služenje |
|
Jezus: "S služenjem najbolj vadi in pospešuje ponižnost, kolikor bolj podrejena se pogosto zdi kakšna služba, toliko boljša je za pravo izoblikovanje resničnega življenja. Ponižnost sama pa ni nič drugega kot čedalje večje in močnejše kondenziranje življenja v samem sebi, medtem ko je napuh čedalje bolj razrahljano ustvarjanje in raztresanje življenja v neskončnost in nazadnje skoraj popolna izguba življenja samega, kar bomo imenovali drugo ali duhovno smrt. Brez služenja torej ni življenja, ne trajne trdnosti le-tega, ne sreče, ne blaženosti in ne ljubezni, nobene modrosti in nobenega življenskega užitka niti tu niti onstran in kdor si predstavlja nebesa brez služenja, polna lenobe in nedejavnega uživanja, se zelo moti." (VJn4 95:1,3)
Krišna: "Aktivnosti (npr. vsako dnevno delo) se morajo izvajati kot žrtev Krišni, sicer povzročijo suženjstvo materialnemu svetu. Zaradi tega, o Kuntin sin, izvajaj svoje predpisane dolžnosti za Njegovo zadovoljsvo. Tako boš vedno osvobojen suženjstva." (BG 3,9)
...Močni naj skrbi za šibkega, šibki naj spoštuje močnega; bogati naj podpira ubogega, ubogi naj se zahvaljuje Bogu, da mu je dal tisto, kar je zapolnilo njegovo pomanjkanje; modri naj ne kaže modrosti v besedah, ampak v dobrih delih; ponižni naj ne pričuje sam zase, temveč naj pusti, da zanj pričuje drugi; čisti po mesu naj se ne baha, saj ve, da mu daje vzdržnost nekdo Drugi... (Klem1,38)
Jezus: "Da so dobrine te zemlje tako neenako porazdeljene in da obstajajo bogati in revni, to je že tako modra Božja volja in On tudi dopušča takšno razmerje med ljudmi, saj bi brez tega ljudje težko obstali ali pa sploh ne bi mogli obstajati. Predstavljaj si zadevo tako, da bi bil na vsej zemlji vsak človek že od rojstva preskrbljen z vsem, tako, da od drugega ne bi potreboval niti najmanjše reči, tako bi kmalu živel kot gozdne živali in ptice v zraku. Te si ne gradijo hiš, ne obdelujejo polj in vinogradov in jim ni potrebno skrbeti za obleko. In če bi imele v svojih votlinah in gnezdih dovolj hrane, jih tudi ne bi nikoli zapustile, ampak bi, podobno kot polipi na morskem dnu, mirovale in jedle, ko bi začutile lakoto. Toda, ker si morajo živali poiskati hrano, se neprenehoma gibajo in počivajo šele, ko si potešijo lakoto. In glej, tako je Bog posebno za ljudi zelo modro uredil: zemeljske dobrine je razdelil mednje zelo neenako in ljudi tudi opremil z zelo različno nadarjenostjo in sposobnostmi! Tako človek nujno potrebuje drugega. Bogati za težko in vendar nadvse nujno delo navadno ni tako zavzet, da bi se ga lotil s svojimi rokami; je pa vesel, da o vsem odloča po svojem znanju in svojih izkušnjah ter svojim hlapcem in deklam ukazuje, kaj morajo opraviti in narediti. Ti se potem lotijo dela ter voljno delajo in služijo bogatašu za dogovorjeno plačilo. In da se morda ne bi iz ljubezni do lastnega bogatenja in udobnega življenja spozabili nad bogatim delodajalcem, tega varujejo svetni in tudi Božji zakoni, seveda le do določene mere, ki jo tudi za bogataše predpisujejo zelo ostri in modri zakoni. Tako bogat posestnik potrebuje tudi razne obrtnike. Priti mora h kovaču, k tesarju, zidarju, mizarju, lončarju, tkalcu, h krojaču in še k mnogim drugim in tako živijo drug od drugega, ker eden služi drugemu. In samo na ta način je mogoče ohraniti človeški rod na tej zemlji, in ta bi lahko zelo dobro živel, če nekateri ne bi postali čezmerno lakomni in oblastiželjni. Vendar take Bog zmeraj zelo ostro obišče, jih že na tem svetu kaznuje, njihovo krivično nagrabljeno bogastvo pa preide kvečjemu na tretji rod potomstva. Iz tega vidiš, da na svetu morajo biti revni in bogati..." (VJn7 37:1-4)