Navigacija:  Iskanje resnice > Veliki nauk življenja > Človek >

Ustroj človeka

Previous pageReturn to chapter overviewNext page

Jezus: "Telo samo, kakršno je, kot mrtva materija ne bi moglo ničesar videti niti slišati, čutiti, vohati in okušati, če ne bi imelo žive duše v sebi. Telo je torej le zasilno orodje duše, seveda zgrajeno in urejeno tako, da ga duša lahko uporablja za zunanji svet. S pomočjo telesa torej lahko navzven gleda, posluša in občuti zoprno in prijetno. Lahko se premika iz enega kraja na drugega in z rokami opravlja mnogovrstna dela. Telesne ude usmerjata razum srca in njegova volja, kajti telo samo nima niti razuma niti volje, razen če duša zaradi svojih posvetnih in čutnih skominov sama preide v meseno in se v svojem mesu tako zelo izgubi, da v njem izgubi zavest svojega duhovnega jaza. Tedaj postane seveda tudi ves njen razum z voljo vred povsem mesen. V tem primeru pa je duša toliko kot mrtva in se ji zdi noro, če sliši kaj o čisti duhovni samostojnosti in duhovnem življenju po telesni smrti. Toda celo takšna mesena duša po nadvse bolečem odpadu telesa v resnici ne umre, ampak živi naprej v svetu duhov; toda njeno življenje je potem prav tako borno kakor njeno spoznanje in samozavedanje v povsem duhovni sferi. No, takšna duša potem onstran seveda živi le tako kot v nekoliko svetlejših sanjah. Pogosto ne ve, da je že kdaj živela v katerem drugem svetu, ampak živi in ravna v skladu s svojo privajeno čutnostjo. In ko jo svetlejši duhovi, ki se ji razodenejo, opozorijo in jo poučujejo, da je zdaj v drugem svetu, tega ne verjame ter zasmehuje in žali tiste, ki so ji povedali resnico. Zelo veliko časa je potrebno predno takšna posvetna in pomesenjena duša doseže onstran jasnejše spoznanje. Ko pa postaja svetlejša in svetlejša, se ji vrača, glede na stopnjo njene razsvetlenosti, tudi spomin, in potem lahko tudi vidi, sliši in čuti vse, kar se dogaja na zemlji, nad zemljo in v zemlji. Če pa duša že na tem svetu po duhovnem prerojenju postane popolna in s tem že tu zrela, ter jesno zaznava povsem duhovne in nebeške stvari, začne tudi pravilno in stvarno gledati na celotno materialno stvarstvo in ve vse, kar se dogaja celo na Luni ter na Soncu in v njem, kaj so zvezde in čemu so bile ustvarjene in kaj vse je na njih in v njih. Ko pa je takšna popolna duša odrešena svojega težkega telesa, je njeno gledanje povsem podobno Božjemu, in potem  - če to hoče - vse vidi, vse sliši, vse ve in vse čuti. Če pa vse to zmore, kako naj bi potem - ker je zaradi podobnosti Bogu tudi sama stvarnica sveta, v katerem lahko prebiva - izgubila vse svoje spomine (* Nikodem je v prejšnjem poglavju to vprašal) ? Da pa boš videl in še bolje spoznal, da je to, kar sem ti zdaj povedal, res povsem resnično, bom za nekaj trenutkov osvobodil tvojo dušoin še duše nekaterih navzočih, in v tem stanju boš potem lahko povedal, kaj si videl, slišal in zaznal - In tako naj se zgodi!" tedaj jih je bilo več prestavljenih v nekakšno magnetno stanje. (* pred časom sem bral da to zmorejo tudi indijski jogiji, ko z meditacijo dosežejo, da duša začasno zapusti telo. Ta pojav se imenuje: astralni leti. Ti jogiji, kljub temu, da niso vse življenje zapustili svojega kraja, znajo opisati kraje z raznih strani zemeljske oble) Naj prej so se znašli v njim neznani okolici, ki je bila vsem neznansko všeč, tako, da so Me prosili, naj jih pustim v tej nebeško lepi pokrajini, kajti v ta zemeljski svet se sploh niso več želeli vrniti. Jaz pa sem jih vprašal, ali ne vidijo tudi tega sveta. Odgovorili so vsi: "Da, Gospod, toda vidimo ga kakor za seboj in tudi skozenj!" Vprašal sem jih, ali vidijo veliko mesto Rim. Pritrdili so in opisali vse, kar so v njem videli. Ko so navzoči Rimljani to slišali, se kar niso mogli dovolj načuditi, kako dosledno in natančno so zamaknjeni opisali podobo Rima, čeprav nihče od njih še nikoli ni bil v njem... Ko so bili spet v naravnem stanju je Nikodem rekel: "O Gospod, to je vendar prečudežno! Bili smo tu, natančno smo videli Tebe in vse druge in vendar smo nadvse natančno in jasno razločili tudi vse, kar smo opisali. Zdaj sem resnično sam doživel, kako nepopisno razločneje vidi svobodna duša, kakor duša povezana s telesom. Toda nismo le videli razločneje tako tistega blizu kot tistega v največji daljavi, ampak smo tudi vse slišali. In ko smo videli drevo ali hišo ali ladjo na morju ali tudi človeka ali žival, smo jih videli povsem po naravni zunanji podobi; toda videli smo tudi skoznje, čeprav niso bili prozorni. Da, pri ljudeh smo videli celo njihove misli... (VJn7 58:3-23)

 

Rečem Jaz: "To je vendar čisto lahko in povsem naravno! Vse, kar si lahko po svojem občutku misliš v velikih možganih, prihaja najprej iz srca: kajti vsaka, še tako neznatna misel mora vendar najprej imeti neko spodbudo, da jo prikliče kot potrebno. Šele potem, ko je misel spodbuje na in spočeta v srcu iz kakršne koli potrebe, se dvigne v glavo, v možgane, da jo duša pregleda in nato telesne ude spravi v ustrezno gibanje, da tako notranja misel postane beseda ali dejanje; toda da bi kdaj kakšen človek mogel misliti samo v glavi, je povsem nemogoče! Kajti misel je čisto duhovna stvaritev, in zato ne more nastati nikjer drugje kot v človekovem duhu, ki prebiva v srcu duše in od tod oživlja vsega človeka. Kako pa bi se mogla kdaj kakšna stvaritev razviti iz še tako subtilne (fine) materije, ko vsa materija, s tem tudi človekovi možgani, ni nič drugega kot zgolj materija, in tako nikoli ne more biti stvarnik, marveč zgolj stvar?! - Razumeš zdaj to in morda že celo čutiš, da noben človek ne more ničesar misliti v glavi?" Reče Cirenij: "Gospod, da, zdaj res čutim to živo! Toda, kako se to dogaja? Zdaj se mi res zdi, kot da sem od nekdaj mislil samo le v srcu! Nenavadno! Le kako to? Da, v srcu čutim prave besede in to kot izgovorjene besede, in zdaj se mi sploh ne zdi več, da bi bilo mogoče misliti eno samo misel v glavi!" Rečem Jaz: "To je povsem naravna posledica tvojega čedalje bolj prebujenega duha v srcu, ki je ljubezen do Mene in po Meni do vseh ljudi. Pri ljudeh pa, pri katerih takšna ljubezen še ni prebujena, pa se misli  zasnujejo sicer tudi v srcu, ker pa je srce preveč materialno, v njem niso  zaznavne, temveč šele v možganih. Tam se, že nekoliko bolj materialne zaradi težnje po delovanju, misli srca upodabljajo in se amalgamirajo (pomešajo) s podobami, ki so se po zunanjih telesnih čutih vtisnile v možganske tablice, in tako pred očmi duše postanejo materialne in pokvarjene ter so kot takšne tudi potrebni temelj človekovih zlobnih dejanj. Zato se mora vsak človek najprej preroditi v srcu in tam v duhu, sicer ne more priti v Božje kraljestvo!" (VJn2 2-6)

 

...v možganih, kjer duša navadno hrani spoznano modrost, boš seveda kaj težko našel primerne besede; zato pa toliko prej v srcu, ki je nosilec duha iz Božjega srca...

...seveda bi Jaz lahko to povedal tebi in drugim, in za silo bi Me tudi razumeli; toda to bi tako kakor vse drugo vaša duša shranila večidel v svoji možganski palači, tam pa bi bilo skoraj povsem neuporabno za vašega duha. Kar duša shrani v svoji možganki palači, to s časom z možgani vred umre in preide; le kakšno korist bi lahko imel v onstranstvu duh od nečesa, kar je minilo in prenehalo obslajati?! Če pa to razviješ iz svojega, srca tedaj tudi za večno ostane v tvojem duhu, ki je sam večen, po njem pa prav tako za večno tudi v tvoji duši; kar pa shranijo možgani, to mine, in v duši, ko bo nekoč zapustila telo, ne bo od vsega obilnega posvetnega znanja ostalo nič. Zato morate odslej vse sprejeti v srce in vse v srcu tudi razvijati; kajti to, kar ustvarijo možgani, velja samo za minljivo življenje tega sveta in umrljivo telo. Duša in duh pa vsega tega ne potrebujeta; ne potrebujeta zemeljskih oblačil, stanovanja, polja in vinograda. Vsa skrb iz spoznanja možganov je usmerjena v zadovoljevanje telesnih potreb, ki so pri ljudeh žal dosegle tako visoko stopnjo, da jih večji del človeštva nikoli ne more prešteti in jim še manj zadostiti. Zemeljski možganski razum zato nikoli ne more sprejeti in razumeti ničesar povsem duhovnega, ker je človeku dan samo za nujno oskrbo njegovega telesa. To zmore edino Božji duh v srcu; zato ga je treba že zelo zgodaj uriti. Ko potem doseže nekakšno trdnost, je pravi življenjski red skoraj povsem vzpostavljen... (VJn3 182:10, 182:18-22)

 

Vemo namreč tole: če razpade naša zemeljska hiša, ki je le šotor, imamo v nebesih zgradbo od Boga, hišo, ki je niso naredile roke in je večna. Zato tudi v tem svojem stanju vzdihujemo in si želimo kar povrh obleči svoje bivališče, ki je iz nebes, seveda le, če se izkažemo, da nismo goli, ko se slečemo. Dokler namreč živimo v tem šotoru, vzdihujemo in teži nas, ker se ne bi radi slekli, ampak bi se radi oblekli kar povrh, tako da bi življenje použilo to, kar je umrljivo. Tisti pa, ki nas je za to pripravil, je Bog, ki nam je dal poroštvo Duha. Zato smo vedno pogumni, čeprav vemo, da smo zdoma in daleč od Gospoda, dokler smo doma v tem telesu, saj v veri hodimo in ne v gledanju. Vendar smo pogumni in zadovoljni s tem, da se bomo izselili iz telesa in se priselili h Gospodu. Zato si tudi prizadevamo, da bi mu bili všeč, bodisi da smo priseljeni v telesu bodisi da smo izseljeni. Vsi se bomo namreč morali pojaviti pred Kristusovim sodnim stolom, da bo vsak prejel plačilo za to, kar je v zemeljskem življenju delal, dobro ali slabo. (2 Kor 5:1-10)