Pasion

Jezus: "Pred bičanjem so Me opljuvali, Mi zadali mnogo težkih udarcev v glavo, da sem izgubil zavest. Brcali so Me v trebuh, da sem brez diha padel na tla, stokajoč od bolečine. Zabavali so se tako, da so Me izmenično brcali. Ni Me bilo mogoče prepoznati. Moje Telo je bilo zlomljeno in prav tako Moje Srce. Razbičano meso je viselo po vsem Telesu. Nekdo me je dvignil in vlekel, ker Me noge niso več nosile. Oblekli so Me v eno njihovih oblačil. Vlekli so Me, udarjali v obraz, Mi zlomili nos, ter Me mučili. Hči, poslušal sem njihove žaljivke. Njihovi glasovi, polni sovraštva in roganja, so glasno odmevali in polnili Mojo časo bridkosti. Slišal sem jih govoriti: 'Kje se sedaj zbirajo tvoji prijatelji, sedaj ko je njihov kralj z nami? Ali so vsi Judje takšni izdajalci kot oni? Glejte njihovega kralja!' Hči, okronali so Me s pleteno trnovo krono. 'Kje so tvoji Judje, da te pozdravijo? Ti SI kralj, ali ne? Ali ga lahko oponašaš? SMEJ SE! Ne joči! Kralj si, ali ne? Obnašaj se torej kot kralj.' Z vrvjo so Mi zvezali noge in Mi ukazali, naj grem do mesta kjer je bil Moj Križ. Nisem mogel hoditi, hči, ker so Mi zvezali noge. Vrgli so  me na zemljo in Me za lase vlekli do Mojega Križa. Bolečina je bila nevzdržna. Koščki mesa, ki so viseli z Mene, so se trgali. Zrahlali o Mi vrvi na nogah. Z brcmi so Me dvignili in Mi naložili breme na ramena. Svojega Križa nisem mogel videti, kajti  Moje oči so bile zalite s krvjo, ki je tekla po Mojem Obrazu zaradi trnja, ki Mi je prebadalo glavo. Dvignili so Moj Križ, Mi ga naložili na ramena in Me porivali proti vratom. Hči, kako težak je bil Križ, ki sem ga nosil! Tipaje sem šel do vrat, kamor so Me vodili z bičem. Skušal sem gledati na pot skozi kri, ki Mi je tekla v oči. Nato sem začutl, da Mi nekdo briše Obraz. Slišal sem jih jokati in žalovati. Čutil sem z njimi in jim rekel: 'Bodite blagoslovljene! Moja kri bo izmila vse grehe človeštva. Glejte, hčere, prišel je čas vaše odrešitve!' Zravnal sem se, množica pa je pobesnela. Niti enega samega prijatelja nisem videl ob sebi. Nikogar ni bilo, ki bi Me tolažil. Moje trplenje je naraščalo in padel sem na zemljo. Ker so se bali, da bom izdihil pred Križanjem, so vojaki ukazali možu, ki mu je bilo ime Simon, naj nosi Moj Križ. Hči, to ni bilo dejanje prijaznosti niti sočutja. Ne, to je bilo zato, da Me prihranijo za Križ.  Ko smo prišli na goro, so Me podrli na tla. Z Mene so strgali oblačila in pustili so Me golega, da Me je lahko videlo vsako oko. Moje rane so se znova odprle in Moja Kri je tekla na zemljo. Vojaki so Mi ponudili vino, pomešano z žolčem. Odklonil sem ga, ajti v Meni je bilo že polno grenkobe, ki so mi jo zadali Moji sovražniki. Hitro so Me pribili na Križ, najprej Moja zapestja in preden so žeblje zabili v Križ, so Moje zmučeno Telo raztegnili in divje prebodli Moje noge. O hči, o hči kakša bolečina! Kakšen smrtni boj! Kakšno mučenje Moje Duše! Moji ljubljeni so Me zapustili, Peter, na katerem bom zgradil svojo Cerkev, Me je zatajil. Tudi drugi prijatelji so Me pustili samega in popolnoma sam, prepuščen Svojim sovražnikom, sem zajokal, kajti Moja Duša je bila polna žalosti. Vojaki so dvignili Moj Križ in ga postavili v jamo. Zastrmel sem se v množico in komaj sem jo mogel videti s Svojimi zateklimi očmi. Gledal sem svet. Med tistimi, ki so Me zasmehovali, nisem videl niti enega prijatelja. Nikogar ni bilo, ki bi Me tolažil. 'Moj Bog, Moj Bog! Zakaj si Me zapustil?' Bil sem zapuščen od vseh, ki so Me ljubili. Pogled se Mi je ustavil na Moji Materi. Pogledal sem Jo in Najini Srci sta spregovorili: 'Dajem ti Svoje ljubljene otroke, naj postanejo tudi Tvoji otroci. Ti jim boš Mati.' Vse je bilo končano. Odrešenje se je približalo. Videl sem nebo odprto. Vsi angeli so stali v pričakovanju, v tišini. 'Oče Moj, v Tvoje Roke izročam Svojo Dušo! Sedaj sem s Teboj.'" (RžvB1 48-49)

Kot sem vam zatorej rekel, mora biti potrebno, da bo Kristus - kajti prejšno noč mi je angel rekel, da se bo tako imenoval - prišel med Jude, med tiste, ki so bolj zloben del sveta; in križali ga bodo - kajti tako mora biti z našim Bogom in ni drugega naroda na Zemlji, ki bi križal svojega Boga. (2 Nefi 10,3)