Navigacija:  Iskanje resnice > Veliki nauk življenja > Razno >

Stvarstvo

Previous pageReturn to chapter overviewNext page

Adamu in Evi: In tako bodita blagoslovljena z roko oblasti in z roko moči večne Ljubezni svetega Očeta in moči Duha, ki je sveta iz Naju obeh in se plodita in množita ter napolnita zemljo z živim sadom tega blagoslova. In kadarkoli se bosta približala drug drugemu zaradi tega blagoslova, darujta prej Meni svoji srci. Če bosta to opustila, bo kača, ki še živi in bo večno živela v srdu Božanstva, v vama pokvarila sad in ti, Eva, in vse tvojega spola boste namesto sadov blagoslova rodile sadove pogublenja. In ti bodo uničili veliko število otrok blagoslova in svetlobe in njihovega divjanja in besnenja ne bo konca in tako bosta vidva vsem zapustila greh kot dediščino in vajina krivda bo postala očitna do velikega časa časov in še po njem. (BoGo1 10:13-14)

 

Angel Adamu: "V pravičnosti ni milosti in v obsodbi ni svobode, zato beži, preganjan od pravičnosti, ki kaznuje, da tvojih obotavljivih nog ne bodo dohitele Jehove sodbe. Kajti kazen je plačilo pravičnosti. Kdor ga sprejme, kakor ga je zaslužil, še lahko računa na usmiljenje, kdor pa se upira pravičnosti in njenim posledicam, je izdajalec nedotakljive Božje svetosti in bo zapadel Njegovim sodbam, kjer ni več svobode, marveč večno ujetništvo v Božjem srdu." (BoGo1 13:29)

 

Set in Enoš pa sta mu odvrnila: "Ljubi Henoh, ali ne veš, kako nas je Adam večkrat poučeval? Očetje so z Gospodovim blagoslovom spočeli samo telesa svojih otrok kot prebivališče za naše mlajše brate, ker pa smo mi le roditelji teles, ne pa tudi ljubezni, ki je živi duh iz Božje Ljubezni, tako v ljubezni nismo nič drugega kot zgolj bratje in sestre med seboj in smo s tem tudi otroci enega in istega presvetega Očeta v nebeških višavah, ki so večno prebivališče svetosti Boga, ki je resnični Oče vseh nas... (BoGo1 41:15)

 

"Otroci poslušajte! Tako govori Tisti, ki vam je dal neumrljivo dušo in živega duha iz Sebe, da bi spoznali Mojo veliko ljubezen do vas, da vam hočem nekoč dati večno življenje iz vaše ljubezni do Mene in iz Moje ljubezni do vas, ko bo velik dolg ljubezni poplačal isti dolg svetosti v času, ki ga bom za to šele naredil iz Sebe. Kakor sem vse vas naredil iz Svojega usmiljenja, tako bom tudi ta čas pripravil iz Svoje ljubezni. Kakor pa sem zdaj Duh milosti med vami, tako bom tedaj Človek poln najvišje ljubezni med ljudmi. Kakor pa vi tudi zdaj spoznavate, da sem Jaz, vaš Oče, prišel k vam kot visok, večni Duh vse moči in oblasti in veste tudi, da sem Jaz, ki vam to zdaj govorim, tako Me pa tedaj vaši pozni otroci vendarle ne bodo takoj spoznali kot slabotnega, revnega brata med njimi in Me bodo preganjali in okrutno mučili in Mi bodo storili kar je Kajn storil Abelu. Toda težko bo ubiti Gospoda življenja, kajti Moja navidezna smrt bo v večno življenje vsem, ki bodo verovali, da sem Jaz tisti, ki je prišel mednje kot mogočni Rešitelj, obdan z vso oblastjo ljubezni, da bi poravnal krivdo, ki jo je vaša nepokorščina razprostrla nad vami, nad vso zemljo in nad vsemi zvezdami, kajti tudi tam so otroci, ki so prazačetno izšli iz tebe, Adam, ki pa bo postala nevernim in trdovratnim v njihovi sebični hudobiji večna obsodba in tako tudi večna smrt. In tako bom prišel sedemkrat, toda sedmič bom prišel v ognju Svoje svetosti. Tedaj gorje tistim, ki jih bom našel nečiste! Ti odtlej ne bodo več obstajali, razen v večnem ognju Moje jeze! Glejte, enkrat sem že bil tu ob začetku sveta, da sem ustvaril vse stvari zaradi vas in vas zaradi Sebe. Kmalu bom znova prišel v velikem potopu, da bom opral zemljo kuge, kajti globine zemlje so Mi postale gnusoba, polna umazanega blata in polna kuge, ki je nastala iz vaše neposlušnosti. Tedaj, drugič, bom prišel zaradi vas, da ne bo uničen ves svet in bo ostala ena linija, katere zadnji potomec bom sam. In tretjič bom prišel večkrat, kot zdaj neštetokrat k vam, včasih vidno in včasih spet nevidno v besedi Duha, da bom pripravil Svoja pota. In četrtič bom prišel v veliki stiski telesno v velikem času časov. In takoj nato bom prišel petič v Duhu ljubezni in vse svetosti. In šestič bom prišel notranje k vsakemu, ki bo v svojem srcu nosil resnično, resno hrepenenje po Meni in bom voditelj tistemu, ki se Mi bo poln ljubezni zvesto pustil vzgajati za večno življenje. Potem pa bom tudi daleč svetu, kdor pa bo tedaj sprejet, bo živel in Moje kraljestvo bo večno z njim. In končno bom prišel še sedmič, kot že rečeno, vendar bo ta zadnji prihod trajni prihod za vse, ali tako ali tako! Poslušajte in skušajte razumeti: Ostanite v ljubezni, kajti ta bo vaša rešiteljica! Ljubite me nadvse, to bo vaše življenje na veke, ljubite pa se tudi med seboj, da vam bo odpuščena kazen! Moja milost in Moja prva ljubezen naj bo z vami do konca vseh časov! Amen." (BoGo1 46: 17-23)

 

Jezus: "Naj ti povem, ljubljena, da sem pripravil Svoje načrte že pred tvojim rojstvom..." (RžvB1 134)

 

Jezus: ..."In pomislite, kaj bi bilo, če bi se iz nedolžnih prastaršev rodili nedolžni otroci, kot je hotel Bog. To, o ljudje, ki pravite, da ste na poti k 'nadčloveku', vendar ste s svojimi hudobijami na poti edinole k naddemonu, bi bil način prehoda k 'nadčloveku'. Da bi znali biti brez satanove okužbe in bi pustili Bogu urejanje življenja, spoznanje imetja in bi pri tem ne želeli več - pa saj je to malo manj od neskončnega - kot pa vam je dal Bog. Lahko bi rodili v nenehnem razvoju k popolnosti otroke, ki bi bili po telesu ljudje, po duhu pa otroci Umnosti, torej zmagovalci, močni, velikani nad satanom, ki bi bil strmoglavljen več tisoč stoletij pred svojo uro in z njim vsa njegova hudobija." (Ekmjbr1,4)

 

Filopold: ...v mojem srcu pa se mi zdi povsem naravno in živo človeško takole: Nekoč, od večnosti pa do zdaj, si Svoje zamisli preoblikoval v resnično trdne oblike. Najprej so bile te oblike trde in toge, kakor je še zdaj vse, kar se našim čutom zdi povsem neživo. Iz teh velikih in navidezno mrtvih oblik si iz veka v vek razvijal čedalje mehkejše življenjske oblike, ki so se čedalje bolj zavedale same sebe, z bolj ali manj svobodnim gibanjem in delovanjem. Vse to je in je bilo samo začetna 'šola in uvodni preskus za svobodno življenje v povsem svobodnem človeku, ki je potem izšel iz vseh teh dogajanj in kateremu si Ti, o Gospod, dai poglavitno in temeljno obliko Svoje temeljile biti. Človek je zdaj obstajal, spoznal sebe in svojo božansko svobodo, se silno veselil svojega bivanja, svoje lepe oblike in je lahko razlikoval in štel stvari, ki so bile okrog njega. Kmalu pa je tudi začel v sebi raziskovati svoj izvor in tudi izvor stvari, ki so mu služile; in ko si Ti, o Gospod, to videl, se je razveselilo Tvoje Božje srce, in dal si mu priložnost, da Te je čedalje bolj občutil in je vse bolj razmišljal o Tebi. Po tihem in skrivnem notranjem razodetju v srcu zdaj svobodnega človeka, ki je bil v vsem Tvoja podoba, ga je Tvoj večni duh vodil najprej do tega, da je začel spoznavati, da je skupaj z vsem, kar ga je obdajalo, delo vsemogočnega ter nadvse modrega in dobrega Bitja. Po tem čedalje bolj naraščajočem in jasnejšem spoznanju se je moralo srce novega čudovitega človeka napolniti ne le z največjim spoštovanjem do Stvarnika vseh stvari, ki ga je čedalje bolj živo čutil, temveč tudi s hrepenečo ljubeznijo do Njega, da bi Ga vsaj enkrat videl in nagovoril, ter tako jasno spoznal, da njegova velika, spoštovanje in ljubezen zbujajoča slutnja o obstoju tega najvišjega Bitja ni zgolj domišljijska predstava! To veliko hrepenenje je v Tvojem duhu v čistih in še povsem nepokvarjenih prsih prvega človeškega para vse bolj naraščalo, in postajalo čedalje bolj vroče posvečeno hrepenenje po Tebi, o Gospod. Prva človeka sta se sicer ljubila; toda nista se spoznala in zato se je združevala njuna ljubezen do Tebe, o Gospod, in v obeh ustvarjala čedalje večjo in določnejšo gotovost, da mora obstajati veliki, sveti in vsemogočni Stvarnik, ki je človeka postavil za gospodarja vse zemlje in vseh stvari, ker so se njegovi volji uklanjala vsa druga bitja zemlje. Ko je to hrepenenje, da bi Te tako rekoč osebno spoznala, doseglo najvišjo kulminacijsko točko, se je zganilo Tvoje Božje srce in si ljudem odprl notranji vid, Si ti za trenutek nadel etrsko človeško obliko in Se tako pokazal človeku, ki je koprnel po Tebi. Šele tedaj je človek videl veliko najsvetejšo resnico in najpopolnejšo dejanskost svoje slutnje in začutil veliko veselje nad Teboj, pa tudi pravi strah pred Teboj, ki Si mu tako kakor vsem stvarem, dal obstoj. Tedaj je bil človek dober in čist kakor sonce; nič ni motilo njegovih čutov, in to, kar zdaj imenujemo strast, je bilo daleč od njegovih posvečenih prsi. Toda Ti, o Gospod, si pač vedel, da je dih Tvoje volje oživljal samo človekovo obliko in ta je bila zdaj sposobna začeti svoj notranji razvoj, da bi dosegla svobodno samostojnost. Poučil si ga in mu pokazal obe poti, - eno, ki vodi k najsvobodnejši samostojnosti, podobni Božji, in drugo, ki vodi k sojeni, torej v polni meri nesamostojni biti. Zapoved je bila usodni kažipot in dvojna pot sama. Da pa bi zapoved za novega človeka postala to, kar naj bi bila, si moral človeku pridružiti skušnjavca, da bi ga spodbujal k neizpolnjevanju zapovedi in bi potem človek s svojo trdno voljo upošteval zapoved in jo zvesto izpolnjeval. Tako je nekaj časa tudi bilo; toda sam si videl, da človek samo s strogim izpolnjevanjem te ene zapovedi navsezadnje vendarle ne bo mogel doseči tiste visoke stopnje najpopolnejše samostojnosti, ki si mu jo namenil. Da bi to dosegel, je moral biti prej še globlje in dlje ločen od tebe; moral je grešiti in pasti, in se šele potem v tej največji ločenosti od Tebe nadvse mukoma ter med vsakovrstnimi skušnjavami in težavami povsem na novo zbrati in Te iskati s potrtim in skesanim srcem. Ko se je tako padli človek s tolikšno muko spet usmeril iz svoje največje globine navzgor k Tebi, si mu spet prišel nasproti, Se mu znova pokazal v že veliko primernejši obliki in prav tako tudi v obsežnejšem razodetju, ki je človeka poučevalo, in mu velikopotezno obljubil to, kar si zdaj pred našimi očrni najpopolneje udejanjil s tem, da si tudi Ti človeku postal najpopolnejši sočlovek; da bi bil človek lahko v vseh prihodnjih večnostih povsem samostojen in bi zaradi tega Ti sam bolj čudovito in gotovo bolj blaženo užival v tem, da Svojim otrokom nisi nenehno v neskončnost razprostrti in zato nikoli videni in občuteni Bog in Gospod, marveč videni ljubi Oče, ki Ga otroci lahko ljubijo in ki vse dobre otroke osebno vodi v Svoja čudežna nebesa. Le kakšna blaženost bi lahko bila za neskončnega Boga to, da bi Svoje ljube otroke sicer lahko videl, le-ti pa Ga nikoli ne bi mogli videti drugače kakor neskončno morje svetlobe?! Tako pa si ljudem namenil najvišjo blaženost in s tem kot resnični, edini in nadvse ljubeči Oče Svojih otrok tudi samemu Sebi! Le kako bi se mogel veseliti Svojih najboljših in najčistejših otrok, v prejasni zavesti, da Te le-ti nikoli ne morejo ne videti ne slišati govoriti?! Torej, zavoljo Sebe in ljudi si Ti, o Gospod, storil vse to, da bi čisti v Tebi postali nadvse blaženi in bi Ti lahko največjo srečo in blaženost! (VJn3 183:4-22)

Jezus: ...Povem ti, da si zdaj v Mojem imenu vsem Mojim učencem, prijateljem in bratom najzvesteje, najresničneje in zelo lahko razumljivo razodel najpopolnejšo resnico in k temu ni treba dodati nič drugega kakor tole: Tako je in tako je bilo z vsemi stvarmi rečmi in bitji od vekomaj! Glej, v tem je več modrosti kakor v vsej Salomonovi Visoki pesmi, ki jo je on sam v najglobljem bistvu razumel prav tako malo kakor vsak drug; kajti, če bi jo razumel, pozneje ne bi zapadel v vse najhujše grehe in propadel! (VJn3 184:4-5)

 

...Razum možganov je namreč človekova mrtva posvetna luč, ki nikoli ne more prodreti v najgloblja življenjska območja duha in v njegovo moč; toda živa vera v srcu je prava življenjska luč duše, in ta prebudi v duši duha in povzroča, da ta prežame vsega človeka. Ko pa človeka prežame duh, ga hkrati prežame tudi vsemogočna moč duha; in kar tedaj živi duh kot eno bitje z dušo hoče, se tudi zgodi, in z voljo je dejanje že opravljeno. Zato je v Pismu tudi zapisano: 'Bog je v vrt življenja postavil dve drevesi: drevo življenja in drevo spoznanja, ter rekel človeku: 'Če boš jedel samo sadeže z drevesa življenja, boš tudi živel; če pa boš jedel sadeže tudi z drevesa spoznanja, preden jih bom blagoslovil zate, bo nadte prišla smrt in umrl boš'!' Človek, ki je imel svobodno voljo, pa se je dal zvabiti kači svojega poželenja in je jedel tudi z drevesa spoznanja, še preden ga je blagoslovila dozorela vera v njegovem srcu. To pomeni, da je začel iskati in doumevati Božjega duha in s tem duha življenja, z razumom možganov, posledica pa je bila, da se je tako samo čedalje bolj oddaljeval od Boga, namesto da bi se Mu čedalje bolj približeval. In to je

že bila smrt, to pomeni - smrt duhovnega človeka; tako je postal človek nemočen, izgubil je oblast nad vsemi stvarmi v naravi in si je bil prisiljen ob medlem siju razuma svojih možganov in v potu svojega obraza priskrbeti svoj kruh fizično in še bolj duhovno. In glej, tako so se ljudje vse do tega časa tako zelo oddaljili od

Boga in s tem tudi od pravega notranjega življenja, da skoraj ne verjamejo več v nikakršnega boga in tako tudi ne v nadaljevanje življenja duše po odpadu telesa. In tisti, ki še mehanično verujejo v enega Boga ali v najbolj slepem praznoverju v številne bogove, podobno kakor pogani... (VJn9 83,3-6)

 

Ustvarili smo Adama, človeški lik in nato rekli angelom: "Poklonite se mu!" In vsi, razen satana, so se poklonili. On se ni hotel pokloniti. "zakaj se nisi poklonil, ko sem ti ukazal," je vprašal On. "Boljši sem od njega," je odvrnil satan. "Mene si iz ognja ustvaril, njega pa iz ilovice." "Ven iz raja!" je dejal On. "Tu se ne spodobi biti ošaben! Ven! Resnično sodiš med ponižane!" "Odloži mi kazen do njihovega oživljenja," je zaprosil satan. "Tako bodi!" je dejal On. "Ker sem zaradi tvoje zapovedi padel v zablodo," je rekel satan, "se zaklinjam, da jim bom na tvoji poti postavljal zasede. Približal se jim bom od spredaj in zadaj, z desne in z leve. Videl boš, da ti večina ne bo hvaležna!" "Ven iz raja! Od zdaj naprej boš preziran in zaničevan izobčenec, " je rekel On. "S teboj in z onimi, ki ti bodo sledili bom resnično napolnil pekel! Ti pa, o Adam in tvoja žena, prebivajta v raju in jejta, kar hočeta. Le temu drevesu se ne približujta, da se ne bi pregrešila proti sebi!" In satan jima je začel šepetati, da bi jima razkril sramne dele, ki se jih nista zavedala. Dejal je: "Vajin Gospodar vama prepoveduje to drevo samo zato, da ne bi postala angela ali nesmrtni bitji." in satan se je zaklinjal: Moj nasvet je iskren!" Tako ju je pretkano zavedel. Ko sta okusila plod drevesa sta se zavedla svojih sramnih delov in se začela pokrivati z rajskim listjem... (Ko 7:11-22)

 

Glej materija je sodba in neomajna nujnost. Od zunaj in znotraj lahko opazuješ, kako je zgrajena, in nekateri lekarnarji znajo materijo natančno razstaviti v njene praelemente. To redko znanost imenujemo umetnost ločevanja, in ta se bo s časoma čedalje bolj spopolnjevala. Kakor lahko tako precej natančno od zunaj in znotraj spoznaš kamen, tako lahko spoznaš ves svet ... seveda je v materiji skrit še marsikakšen 'nekaj', ki ga ne bo nikoli odkril nihče, četudi je še tako izurjen v ločevanju; lahko sicer spoznaš elemente, ki sestavljajo materijo, nikoli pa elementov v njih samih, ker vsebujejo duhovnost in jih lahko povsem spozna samo čisti duh. Kajti v elementih je skrita neskončnost. Toda še večja neskončnost tiči v človekovi duši in njenem duhu. Tega ne izvemo z vso umetnostjo ločevanja, in Jaz sam sem moral priti k vam ljudem ravno zato, da bi vas naučil spoznavati to, česar sam po sebi ne bi mogel spoznati noben človek ... Zdaj seveda še ne razumeš, zakaj nekaj hočeš, pa kjub temu ne moreš ravnati po svoji volji, temveč ravnaš po nekih zunanjih motivih, ki jih ne poznaš, in nerazumno poželenje mesa neredko proti tvoji volji določa tvoje ravnanje. Kajti volja ne pripada mesu in krvi in duši, ki je naredila meso in kri in se potem iz njiju sama formalno hrani, temveč pripada ljubezni, ki je Moj duh v vas, in zaradi tega niste samo moja ustvarjena bitja, temveč Moji resnični otroci in boste nekoč tudi vladali z Menoj v Mojem kraljestvu vsej neskončnosti. (VJn 170:5-9)